Ko dobijo otroka, je na starših velika odgovornost, da ga dobro vzgojijo. Je kot obrezovanje sadnega drevja. Kje obrezati, da bo dobro obrodilo? In tako so vzgajali tudi nas. Da bi se znali obnašati tako, da vsi pridobimo. Za dobro ali slabo vedenje radi rečemo, da je navada. In ta je “železna srajca”. Zato je za korenito spremembo v življenju potrebno veliko volje in odločnosti. Vprašajte kadilce!
Kadar pa na vrata potrka demenca, nikogar ne vpraša, če si želi korenite spremembe.
Ponavljanje enih in istih vprašanj, pohajanje naokrog brez jasnega cilja, vznemirjenost, agresija, nenehen strah, izgubljanje, družbeno neprimerno vedenje, menjavanje dnevno nočnega ritma in podobno, so skupina težav, ki jim radi rečemo vedenjski problemi, težavno obnašanje, problematično vedenje in podobno. Te težave svojce lahko privedejo do izgorelosti, anksioznosti, depresije in družinskih prepirov.
V okviru metode montessori raje govorimo o odzivnem vedenju. O vedenju, ki je odgovor ali posledica nekega dogajanja, ki ga oseba pred nami ne more izraziti na drug način. To pa v izhodišču spreminja naše nadaljnje delo. Ko sem slabe volje se mi to pozna na obrazu, če sem besna moram to nekako ubesedit, da se umirim. Kaj lahko stori človek, ki ima demenco? Kaj naj stori, če ga neka stvar jezi? Kaj če sploh ne ve kaj točno ga jezi? Kaj naj stori če ne ve, kako dati to iz sebe?
Psihologi dobro vedo kaj pomeni, če se čustva in doživljanja predolgo tlači ali pometa pod preprogo. Enkrat preprosto, tako kot vulkan, najdejo pot do površja in v takšni ali drugačni obliki izbruhnejo. Kako velika je šele stiska ljudi z demenco, ki se v takšni eksploziji težje znajdejo.
Kaj vse lahko sproži odzivno vedenje?
Pravzaprav vse, kar človek doživlja. Lahko je pogled, preveč besed, dolgčas, tiščanje na potrebo, neljuba hrana…karkoli! Gre za potrebe, ki niso ustrezno zadovoljene. Ko sem lačna, vstanem in poiščem nekaj za pod zob. Kaj pa če mi kruli v želodcu, pa ne vem kaj to pomeni, ne vem naj storim in čedalje huje postaja? Kaj že ….? Kaj že….?
Ko naši možgani prejmejo določeno informacijo, pripravijo ustrezen odgovor. Vzrok – posledica. Pri človeku z demenco pa se med vzrok in posledico vrine neznano.
Kako pomagati?
Pri iskanju vzroka pomagajo sledeča vprašanja: “ZAKAJ se to dogaja? KAJ se dogaja, kaj vidimo? KDAJ se dogaja? KDAJ se NE dogaja?”. Neke vrste detektivska akcija. Iz izkušnje povem, da pomaga, če skupaj sedemo vsi, ki smo v stiku s določenim posameznikom – za bolj celostno sliko o njem. Vedno znova sem presenečena, kaj vse je lahko razlog za odzivno vedenje.
Nikoli ne predpostavljajmo, da je odzivno vedenje nekaj na kar je treba računati pri demenci. Vedno se nekje skriva vzrok. In ko ga najdemo, smo bliže rešitvi za človeka, ki je pred nami.
Sara
