Romarski dnevnik k sv. Jakobu v Kompostelo: 9. dan: Tivo – Escravitude
Zanimanje za romanje od Porta do Santiaga de Compostela v organizaciji župnije Svetega Jožefa v Celju je izredno. Čakalne vrste so podobne vrstam v zdravstvu. Bil je pravi blagoslov, da sem se uvrstil na seznam za april 2026. Presenetljivo pa se mi kmalu po plačilu prve akontacije v spomin prikradlo razmišljanje izpred nekaj let, zakaj mi je sploh potrebno iti v tujini, če je že po Sloveniji lahko lepo. Ob romanju doma lahko spoznavam domovino, občudujem božje stvarstvo in delam vizitacijo po župnijah. In v cerkvicah po naših hribčkih ob praznikih njihovih zavetnikov občudujem prizadevanje domačinov, kako lepo skrbijo za našo kulturno in duhovno dediščino. V tujini od vsega naštetega obstaja le občudovanje božjega stvarstva. Moje razmišljanje potrjuje tudi zapis v eni od zadnjih Družin, da Bog ni ne časovno in ne lokacijsko definiran.
In sedaj sem spet v tujini. Na Portugalskem in v Španiji. Morda sem se ob prijavi za romanje prijavil za popravni izpit. Letos sem imel dve želji. Na podlagi izkušnje s turistično agencijo sem izbral organizacijo Sv. Jožefa in romanje spomladi, ker sem pričakoval cvetočo naravo.
Ali sem res na romanju ali samo na pohodu? Če se ponuja romanje, še ni rečeno, da bo to tudi pravo romanje z duhovno vsebino. Nadškof Zore je pred leti na Kumski nedelji primerjal pohodnika in romarja. Za pohodnika je stvar opravljena ko pride na vrh hriba in odtisne štampiljko v knjižico. Romar pa pride domov drugačen. Nadškofova misel mi več let ni dala miru. Ali sem sploh kdaj romal? Sedaj mislim, da sem pričakoval preveč, čudež. Morda pa sem bil po romanjih le malo manj siten doma. In lažje sem prenašal napore in premagoval težave. Upam, da je bila uslišana tudi kaka moja prošnja zame, za družino in za tiste sosede, prijatelje in znance, ki so molitve najbolj potrebni.
Kdaj na romanje camino? Ne sme nas nagovoriti trenutna moda. Na odločitev ne sme vplivati hvalisanje kolega, koliko kilometrov je prehodil. Mi mu pa potem dokažemo, da smo še boljši in hitrejši. Ne gremo na pot zato, da bomo potrdilo o prehojeni poti kazali vsej žlahti ter bližnjim in daljnim sosedom. Tudi pohvala vaše pedikerke, ko v njene roke položite svoje noge, ne sme biti odločilna. Ko pa ste že na romanju, zunanje okoliščine le malo vplivajo na duhovnost. Vse je odvisno od nas. Imamo priložnost, da preverjamo moč naše voljo in jo še utrjujemo. V primeru, da z naporom škodujemo svojemu zdravju, pa je bolje, da zmaga zdrava kmečka pamet nad statistiko. Zavedati se moramo tudi, da romanje ni tekmovanje, zato so čas in kilometri nepomembni. Prav s tem namenom smo romarji ŠmaR iz Žirov v Pravilnik o romanju zapisali, da tisti, ki prvi pride na cilj, ne dobi nobenega priznanja.
Po devetih dneh že lahko naredim primerjavo med tokratnim romanjem in romanjem jeseni 2023 po isti poti. Največja je razlika v vremenu. Na prvem romanju je bil lep le prvi dan. Vse naslednje dni nas je zalivalo vertikalno ali pa horizontalno. Rahlega dežja smo bili že veseli. Včasih pa se je le za kratek čas pokazal košček modrega neba. Zaradi takih razmer so bili občutki predej drugačni. Ukvarjali smo se s problemi spodaj in problemi zgodaj. Spodaj pozorni, da nam ne spodrsne na mokrih koreninah in skalah, ali da se izognemo luži sredi poti. Zgoraj sem se z dežnikom boril proti vetru tako, da bi bil čim manj moker. Strmin tokratnega sedmega dne se zato ne spomnim. Strmino ocenjujem na 100 % (= 45o). Dvomim, da so jo lahko premagali španski konji z lažjim tovorom. Ta strmina je le za osle vseh vrst. V klancu upaš, da se bo kmalu poravnalo. K sreči na prvem razpotju označena pot ne gre desno v ponoven klanec, ampak nadaljujemo po ravnini. Ker hodimo ob obali, moramo računati, da nas po vzponu čaka enak spust. Ali je to tolažba ali grožnja. Ko se cesta zelo spušča, pomislim, da tu poledice gotovo ne poznajo, saj bi bilo v takem primeru spodaj ob potoku kup zmečkanih avtomobilov.
V mestu Vigo tokrat nisem hodil ob prometni cesti. Aplikacija me je zapeljala na pot ob potoku. Malo pred glavna ulico je bila žična zapora. Preverjal sem že, kakšen ovinek me čaka. Pa pride angel v podobi starejše gospe (sigurno mlajša od mene), ki je oviro odmaknila. Šel sem za njo okrog vogala in bil po dvajsetih metrih na glavni ulici.
V spomladanskem romanju sem pričakoval bolj cvetoče božje stvarstvo, podobno kot na francoski camino poti. Plevel ne cveti nič lepše kot pri nas. Izpostaviti pa moram škrniclje (latinskega imena ne bom navajal, ker še slovenskega strokovnega izraza ne poznam). Tako velikih cvetov v naših cvetličarnah ni moč dobiti.
Omeniti moram stvar, ki se ni spremenila. Fantje s Hriba, JJJ trojica (Jani, Jože in Jure; po abecedi, da ne bo zamere) nam strežejo čez vse meje. Gre za strice iz ozadja, ki pa ob zajtrku, večerji in maši stopijo povsem v ospredje. Jožetova kuhinja je tako izvrstna, da mu letos sploh nisem omenjal, da ne jem vse, kar leti in plava, in da se lotim le tistih živali, ki so težje od mene. Jože ima že dovolj dela, tudi z romanji, ki imajo zapovedano dieto. Ni primerno, da ima dodatne sitnosti zaradi mojih kapric. Ugotavljam, da mi letos piščančje jedi niso škodovale. Organizatorje je potrebno pohvaliti tudi z izbiro albergov. Trije so bili novi in vsi so boljši kot leta 2023. Še ena stvar ostaja enaka vsako romanje. Veselje, ko popoldne zagledamo kombi z napisom Sv. Jožef Celje.
Današnja pot od kraja Tivo do Cruces ni bila bistveno drugačna od predhodnih dni. Spoznali smo že portugalsko in špansko pokrajino. Nič nas ne more presenetiti. Večjih vzponov ni bilo. Le nekajkrat smo hodili po valovitkah (malo gor in nato dol, dol in spet gor). Na poti so se menjale vasi, gozdovi in kmetijska pokrajina. Šli smo skozi tri mesta: Caldas de Reis, Pontecesures in Padron. V mestih smo hodili po pločnikih, vaške poti so asfaltirane ali tlakovane s kockami ali kamni. Ob pomembnih cesta so speljane poti prav za romarje. Poti po dolini in skozi gozdove so makadamske. Večina teh cest ima zelo dobro urejeno odvodnjavanje. Nekaj njiv je bilo sveže zoranih. Ali šele sedaj pričenjajo z obdelavo? Prst mi deluje zelo rodovitno, ker je tako rahla in brez kep ali kamenja. Poleg njiv pa veliko zapuščenih površin. Če pomislim na naše pridne hribovske kmete, sklepam, da bi se tudi tukaj lahko še kaj pridelalo. Morda se spet ne splača.
Na poti v Vigo pred dvema dnevoma sem doživel srečanja, ki so mi dala misliti. Najprej je naproti meni počasi prihajal človek, ki je zelo težko hodil. Že drugič na tem caminu sem bil prisoten pri pogrebnem obredu. Na poti ob potoku sem dohitel dva domačina, ki sta na invalidskem vozičku vrtela pedala z rokama. Janez pa še lahko hodi in to v tujini. Razlog za hvaležnost. Drugače jim ne morem pomagati, kot da za vsakega zmolim očenaš in tri zdrave Marije.
Za danes moram ometi tri drugačna srečanja. Najprej z lokalno policijo, ki nas je prehitela z avtom. Policaja sta se ustavila ob naši poti in delila štampiljke. Drugo je srečanje s Tajvanko, ker so se danes večkrat prepletale najine poti. Slovenije ni poznala. Ko pa sem ji v njen telefon vtipkal Slovenijo, se je spomnila na čudovito deželo, o kateri ji je po obisku pripovedoval njen prijatelj. V cerkvi v Pontecesusu gospa deli štampiljke. Vsakega vpraša, od kje prihaja, in to vpiše v zvezek. Ko sem navedel Slovenijo, me je za rokav pocukala Suzan, ki je po starših pol Slovenka.
V vseh dneh nisem videl romarja z dežnikom, le meni je štrlel iz nahrbtnika. Zaradi izkušenj iz leta 2023 sem imel celo dva. Malega za rahel dež sem uporabljal drugi dan za kake pol ure. Danes pa so na zaključnem delu poti začele padati kaplje. Takoj, ko je veliki dežnik dobil tri kaplje, je dež ponehal. Takoj za tem sem zamenjal dežnik s čepico. Pa spet dežnik. Morda 17 krat več kapelj na dežnik kot ob prvi akciji. To je bilo na tem caminu vse od vlage iz višine.
Romanje brez Jožetovih duhovnih nagovorov bi bilo precej manj vredno. Posebno všeč so mi bile misli o molitvi in iskanju, ki so zabrenkale na moje strune, sicer nekoliko razglašene. Jože daje velik poudarek skupni mizi. Predstavlja oltar družine. Srečevanje družine ob njej je praznovanje. Tudi v tokratni romarski skupini so znali fantje s Hriba že v začetku vzpostaviti družinsko vzdušje.
Jože primerja hoje z molitvijo. Tako kot so koraki monotoni, je podobna tudi molitev rožnega venca. Molitev po obrazcu daje štimunga za tisto kot nosimo in ohranjamo v svojem srcu. Na koncu se moram zahvaliti vsem trem, Juretu, Jožetu in Janiju za ustvarjanje pogojev, da smo lahko bili romarji in ne samo pohodniki. Ne smem pozabiti na zasluge Viljema pri organizaciji romanja.
Janez
