V današnjem zapisu bi želela izpostaviti, da se v pogovorih občasno še vedno srečujem z raznim predsodki, češ kaj ljudje z demenco sploh še lahko počnejo. To v prvi vrsti kaže na žalostno dejstvo, da jih še vedno dojemamo kot tiste, ki zmorejo malo ali nič in kot nekoga brez perspektive. Trenutno na spletni strani Alzheimer’s Disease International (ADI) https://www.alz.co.uk/research/world-report-2019 poteka spletna anketa (do 14.6.2019), ki se ukvarja prav s tem kako doživljamo osebe z demenco. Povabljeni k izpolnjevanju.
Vendar bi želela na tem mestu spregovoriti o tem kaj, kako, na kakšen način poiskati in uporabljati tiste vloge, dejavnosti in rutine, ki jih ljudje z demenco vendarle še zmorejo in ki jim izpolnejo dan.
Zagotovo je najpomembnejše poznavanje osebne zgodbe posameznika. Kaj je bilo zanj pomembno v preteklosti in kaj sedaj. Iz osebne izkušnje lahko potrdim, da pretekli interesi niso nujno tisti, ki ga zanimajo danes. Lahko, da je gospe skrb za rože pomenila vse na svetu, vendar ne nujno tudi danes, zato je osebna zgodba lahko le temelj iz katerega izhajamo. Pri tem se ne bojmo postaviti takšnih vprašanj tudi posamezniku z demenco. Lahko vprašamo ali napišemo na list, morda narišemo, pokažemo sliko preteklega zanimanja. Njegov odziv bo v vsakem primeru dovolj zgovoren, da bomo vedeli ali smo na pravi poti. Izraz na obrazu naj bo kompas po katerem se ravnamo. Interese je hkrati dobro preveriti ob več priložnostih na različne načine.
Ko nekako povežemo zgodbo posameznika s trenutnimi interesi in željami za prihodnost, nastopi čas za skupno odločanje v katere dejavnosti (skrb zase, prostočasne dejavnosti, ipd.), rutine in vloge želi biti vključen. Vsaka odločitev naj bo njegova/njena odločitev.
Ko že določen čas sodelujemo s posameznikom, se počasi oblikuje slika kaj zmore. In začnemo s tem. Vedno imejmo pred očmi, da neuspeh in občutek sramu tudi pri osebah z demenco delujeta slabo.
“Ugotovila sem, da ljudje pozabijo kaj si jim rekel,
da pozabijo kaj si skupaj z njimi počel,
vendar nikoli ne pozabijo kako so se ob tebi počutili.”
Maya Angelou
Najti pravo mero torej pomeni prilagajati zahtevnost dejavnosti, vloge ali rutine, da predstavlja ravno pravšnji izziv, da je potrebno nekaj truda, a da vendarle ne pobere vse volje. Če je prelahko, zahtevnost stopnjujemo, v nasprotnem primeru olajšamo.
11.6. letos bo dr. Cameron J. Camp ponovno gostujoči predavatelj v Domu sv. Jožef v Celju, kjer bo na seminarju govora o vsem tem in še o marsičem drugem. Vabljeni k spletnim prijavam na: http://www.jozef.si/osnovni-seminarji-2/
Sara
