Torej, resnica je le ena, vendar je odvisno s katerega zornega kota gledamo nanjo. S kakšne perspektive? S kakšnimi vrednotami?
Na mojem oknu stoji orhideja. Če jo gledam iz hiše vidim liste in zadnjo stran cvetov, rekla bi, da je roza barve. Če jo gledam iz dvorišča vidim samo cvetove in ti so vijolični. Tudi je odvisno ali sije sonce ali pa je nebo oblačno. Kaj je torej res?
Dr. Camp vedno pravi, in to rada ponavljam, da je resnica vedno na strani oseb z demenco. Zakaj? Ker način, kako osebe z demenco doživljajo svoje okolje, predstavlja njihovo resničnost. In se o tem nima smisla prepirati.
Oseba z demenco ima ob takšnem prepiru dve možnosti.
Če se vi lažete, potem ima ob sebi osebo, ki ji ne more zaupat.
Če se moti sam/-a, potem je nekaj narobe z njim/njo.
Čemu bi vi prej verjeli?
To je podlaga, dober razlog za umik v svoj svet, kjer se spirala začne strmo spuščati navzdol. Tega si ne želi nihče od nas, vendar se je pomembno vprašati, koliko pa smo v dejansko konfliktni situaciji pripravljeni stopiti nazaj in priznati resničnost osebe z demenco? Ali smo takšne vrste, ki striktno sledi vsaki črki, ali pa znamo prilagoditi okolje posamezniku tako, da v njem lažje deluje, se še naprej vključuje in ima ob občutek sprejetosti?
Resničnost oseb z demenco je drugačna od naše. Vendar nič manj vredna, nič manj pomembna. Zato, da jo lahko upoštevamo in sprejmemo, pa je včasih bolj pomembno soočenje z lastnimi predstavami in predsodki kot pa karkoli drugega.
Sara
