Maria Montessori je pri svojem delo sledila štirim ciljem, dr. Camp pa je v njih prepoznal usmeritev za delo s starejšimi in osebami z demenco:
- pomagati posamezniku, da je čim bolj samostojen,
- da ima pomembno mesto v skupnosti ,
- da ima možnost graditi skupnost v kateri živi,
- da sebe in svoje delovanje v skupnosti doživlja kot pomembno (pozitivna samopodoba).
Odlična paradigma za delo. Vendar, kako je z njo v praksi?
Sprva sem se v delo zaletela v presilni želji, da dokažem, da se da. Napaka! Če sem se česa naučila v teh dobrih dveh letih je ravno spoznanje, da se počasi daleč pride. En oseba, ena naloga, en korak naenkrat, je gotovo formula, ki deluje in prinaša rezultate.
Hkrati pa bi na tem mestu moram omeniti še drug pomemben aspekt, o katerem bo govora še v marsikaterem zapisu in je pomembno kako delo steče. O tem, kako jaz dojemam starejše in osebe z demenco. Kakšna je moja percepcija, kaj jaz menim, da zmorejo? Kaj me omejuje pri tem? Namreč vsi se strinjamo, da je treba posamezniku pomagati, da je čim bolj samostojen. Pa res tako tudi delamo? Pridem pred človeka, ki ima demenco. Ima čevlje z vezalkami. Predpostavljam, da si jih sam ne zna več zavezat in jaz opravim. Ampak, glej ga zlomka, ko grem enkrat slučajno mimo sobe opazim, kako si jih zavezuje sam….”Proceduralni spomin, Sara!”.
Ko razmišljam o tem, da naj bi vsi naši stanovalci imeli pomembno mesto v skupnosti, ne gre drugače kot da se pomenimo kakšne vloge so imeli v življenju, kaj jih je motiviralo, kaj so radi počeli, so bili zagnani, v prvih vrstah, ali so raje hodili po uhojenih poteh, kaj jih je gnalo, da so vsak dan vstali in šli naprej? Vse to, da skupaj najdemo mesto, kjer se bodo dobro počutili, rasli in gradili skupnost Doma sv. Jožef. Nekaj, zaradi česar je zjutraj vredno vstati. Veliko je takšnih mest v skupnosti in še dosti možnosti, ki čakajo, da pridejo na vrsto. Tu nima smisla pisati, da smo za vsakega našli nekaj. Še dosti dela nas čaka. Največji izziv so namreč stanovalci, ki zmorejo manj ali tisti, ki so v posteljah. Kakšno vlogo lahko imajo? Kaj še zmorejo? Zaradi česa ima njihovo življenje še vedno veliko vrednost in smisel?
Pa vendarle, naj naštejem nekaj možnosti… skupina, ki vsak dan moli za potrebe Doma sv. Jožef, za blagoslov in za umrle. Lani so se trije korajžni odločili in zbrusili ter prebarvali vse stole in klopi v atriju našega doma. Če laka nismo prinesli pravočasno, je bila huda ura! In že pozimi so prihajali do mene z idejami, kaj bi v letošnjem letu radi še prelakirali in popravili okrog hiše! Imamo tudi gospoda, ki s palico pobira smeti okrog doma. Zelo je ponosen na to svojo vlogo. Bog ne daj, da ne opazimo spremembe vsakič, ko pride iz svoje akcije. Gospe, ki menjajo datume v skupni jedilnici, spremljajo stanovalce, ki se težje znajdejo, do jedilnice in nazaj, pospravljajo stole po telovadbi, skrbijo za cvetje v skupnih prostorih, izdelujejo voščilnice za godove in rojstne dneve in tako naprej.
In za tiste, ki so v posteljah…marsikaj se da prinesti v sobo in pomagati, da posameznik še vedno veliko pomeni za skupnost… nizanje perl na vrvico, da bodo drugi dokončali rožni venec, groba faza rezanja papirja za voščilnice, pregibanje papirja za voščilnice.Take, male stvari, pa vendar velike in pomembne za to, da dom postane DOM.
In za konec. Radi rečemo, da smo preobremenjeni. Da imamo toliko dela, da se ven ne vidimo. Dopustimo torej, da stanovalci, ki želijo pomagati, tudi dobijo svojo priložnost.
Sara
