9.dan: prihod v Santiago

Z željo, da ujamemo romarsko mašo, smo dan začeli zelo zgodaj. V deževen dan smo vstopili še s svetilkami. Ob urah, ko doma razmišljamo o malici, se je začelo daniti. Noge so same hitele, kot bi ne stopale dvestotemu kilometru naproti. A ga ni in ni hotelo biti. Kot da se nam ponuja še zadnja priložnost, da romanje primerno opravimo. Hiteč skozi mederni del mesta se je pot začela dvigati v stari del. Nemirno iskanje cilja nas je združilo pred katedralo. Hvaležnost se je v solzah sreče izlivala v naših objemih. Ponižno smo stopali pred sv. Jakoba. Pred apostola, ki nas lahko razume v naši človeški domišljavosti, nepotrpežljivosti, … in nas priporoči. Nas, romarje iz Celja, gotovo že je. Ne le, da smo se pri opoldanski maši srečali s škofom Uranom, tudi kadilnico so pognali. Nam ni bilo potrebno pojasnjevati, da ne gre za turistično zanimivost. Mi smo z vsakim nihljajem utrjevali hvaležno molitev za vse, kar nam je bilo namenjeno v teh dneh. To moraš sam doživeti, besede so preskromno orodje, da bi lahko izrazli.