2. dan: od Ponferrade do Trabadela

Na dolgo pot smo se podali,

da boljši bi ljudje postali,

da razumeli življenje bi,

smo postali romarji.

 

V daljavi se je škrlatno barvalo nebo, ko smo prihajale k bogato obloženi mizi. Naš moški trio je neverjeten – razvaja nas in naše želodčke. Pričakala nas je hotelska postrežba, dišala je kavica, razlegal se je smeh in veselo čebljanje – prav lep pričetek novega dne.

Pod streho vinske trte so se naši želodčki pridno polnili, moški pa so nam vdano stregli. Ko smo zadovoljili telesne potrebe, smo se zbrali v cerkvi, da se tudi duhovno pripravimo na romanje. Vodja romanja gospod Jože Planinšek nam je na preprost, pa zelo nazoren način razložil smisel romanja, nas v molitvi izročil Božjim zavetnikom, nato pa blago-slovil nahrbtnike in palice. Bojim se le, da je blagoslov deloval samo do polovice poti, saj so  nato  nahrbtniki postali težki.

Nebo nas je pozdravljalo v čudovitih barvah, ko smo oprtali nahrbtnike in se odpravili na pot. »So pa res potrebne, da gredo vase in predelajo svoje napake in probleme, saj se celo nebo veseli njihovega poboljšanja«, bi kdo dejal, me pa smo v tem videle božji blagoslov.

Skozi Ponferrado smo še hodili v strnjeni skupini, nato pa se je ta pričela trgati in kmalu so posamezniki  in male skupinice nadaljevale pot. Tudi ženski ščebet je malo potihnil, samo Buen Camino je odmeval povsod.

 

Sveti Jakob z nami hodi

in korake naše vodi

še težave prepodi,

saj smo njegovi romarji.

 

Kar zgubila sem se v svojih mislih. Tiho so skozi prste drsele desetke Rožnega venca za vse, ki sem jih prinesla v srcu s seboj. Čudovita narava me je posrkala vase, dokler nisem poti združila s sotrpinko in v resnem razpravljanju je pot hitro minevala vse do Camponaraya, do velikih sodov, ki so ob cesti skoraj na glas vabili, da se pri njih odpočijemo. Kozarček rujnega je pognal kri po telesu, domača specialiteta pa je zapolnila praznino v trebuščku.

 

Kozarček vinca sva popili,

da moči sva obnovili,

zdaj v glavi se vrti,

veseli sva  zdaj romarki.

 

Z novo močjo sva nadaljevali pot, le dobri kruhek je moral priti na pomoč. Zdaj sva se prepričali, da na prazen želodček ne spada niti požirek tako opevanega vinčka. Pot se je vila po čudoviti naravi, gor in dol, med naselji s prijaznimi ljudmi, ki z nasmehom pozdravljajo, vinogradi, ki žarijo v rdečih jesenskih barvah. Kako čudovit je Stvarnik in kako nas ima rad, da podarja vso to lepoto meni, tebi, nam vsem. Kot otroka sva uživali v teh lepotah, jih vpijali vase in tkali v spomine za dneve po vrnitvi.

 

Gor in dol zdaj pot se vije,

dežek pada, sonce sije,

vmes pa veter pohladi,

naju pridni romarki.

 

»Čas za kavo«, sva družno ugotovili in ker sva skromni romarki, jo je nadomestil kavin bonbon. Pa ne za dolgo. V Villafranca naju je očarala stara cerkvica in dohitela tretja sotrpinka. Po dobri kavici smo družno nadaljevale pot. Dogajati so se začele nenavadne reči: kilometri so postajali vedno daljši, koraki pa vedno krajši, nobene žive duše nikjer, kaj šele kakšnega romarja, v nas pa se je pričel oglašati strah, če smo na pravi poti. Kmalu pa so nam družbo pričeli delati roji mušic, ki niso bile dovzetne za nobeno lepo besedo, krožile so okrog nas, se zaletavale v oči, usta, nos – najbrž so pravkar končale post, ker so nas tudi nesramno pikale. Kot romarke smo to sicer skušale potrpežljivo prenašati,  pa je kljub temu včasih padla kakšna jezna beseda na njihov račun. Končno smo le prispele do Trabadela, kjer nas je pozdravila čudovita cerkvica. Da ne bi prehitro prišle do prenočišča, smo se sprehodile po kraju in spraševale, kje je naš alberg. Prva gospa, katero smo vprašale, je bila, žal, gluha, zato smo se napotile do ženic na klopi, te pa so nas usmerile nazaj. Nismo jim verjele in smo nadaljevale pot do konca naselja in tiho gledale v tla ob smehu teh ženičk pri vračanju. Smo jim pač polepšale dan.

Po dobrodošlici z orehovcem, nas je gospod Jože zopet razveselil s hotelsko postrežbo in božansko dobro večerjo, pri kateri ni manjkalo dobre kapljice in ker smo ženske, je bila tudi sladica.

Pokrajina se je med tem ovila v plašč teme. Odpravljamo se v cerkev, da se pri sveti maši zahvalimo za srečno pot, prehojene kilometre, čudovit dan in seveda tudi za »naše« pridne moške, ki nam tako strežejo in prosimo Božjega varstva za jutrišnji dan in za vse, ki so se nam priporočali v molitev.

Dan se je iztekel. Za nami je 35 km prehojene poti, žuljev, bolečih nog, pa tudi smeha, razmišljanj, tkanja novih prijateljstev, predvsem pa iskanja smisla v tegobah življenja.

Buen Camino!

Zapisala: Karlina Praprotnik