Verjetno si nihče ne želi biti bolan. Nikoli tudi ne razmišljamo o tem, da je pomembno tudi znati biti bolan. Saj pride bolezen sama od sebe in ne preostane ti nič drugega, kot da se z njo spoprimeš. Poznam kar nekaj ljudi, ki so se z boleznijo srečali šele pri osemdesetih ali še pozneje in ki so zagotavljali, da nikoli v življenju niso razmišljali o tem, da bodo nekoč stari in bolni. Ko je bolezen potem prišla, se niso znašli in se jim je zdelo celo krivično, da so zboleli.
Ko srečujem ljudi, ki se morajo v različnih starostih soočati z resno boleznijo, jih pogosto zelo občudujem. Sprašujem se, kako bi se sama vedla na njihovem mestu. Res je, da že toliko let živim s svojo boleznijo in s svojo invalidnostjo, ampak gre za kronično bolezen in na to sem se navadila in sploh nimam občutka, da sem bolna. Samo hoditi ne morem, nič drugega. V teoriji mi je vse jasno. Dejansko pa si ne znam predstavljati, da bi morala v tem trenutku hoditi okrog od ene preiskave na drugo, pa na operacijo, se zdraviti v bolnišnici in kdo ve kaj še vse. Bilo bi mi zelo težko in veliko stvari bi se morala na novo učiti. To ni v mojem načrtu. In vendar se vsak trenutek to lahko zgodi. Lahko sem samo vsak dan znova hvaležna, da se še ni.
Gotovo se tudi drugim dogaja podobno. Nekdo, ki na primer že od malega preživi pol časa v bolnišnici, to dobro obvlada, to že zna. Mi se bomo morali tega še učiti. Nikoli nam to ne bo lahko, je pa morda vsaj malo laže, če se že prej te možnosti zavedamo in jo dopuščamo kot možno. Razen če se seveda zgodi, da umremo prej, preden nas utegne kaj doleteti. O tem pa mi sami ne moremo odločati Če ne prej, se moramo ob srečanju z resno boleznijo naučiti sprejeti svojo nemoč, če to hočemo ali ne. Nič ne bo pomagalo, če se še tako upiramo. Morda je ena najtežjih stvari prav to: sprejeti svojo nemoč. Zato lahko razumemo, da je ljudem laže pomagati, kot sprejemati pomoč.