Marsikdo mi reče, da je pripravljen umreti, da se smrti prav nič ne boji in da vsak trenutek lahko pride. Zdi se mu da ima vse urejeno. Tudi sama imam tak občutek. Človek s takšnim občutkom veliko laže živi in se življenja lahko veliko bolj veseli.
Potem pa se zgodi, da mora človek zaradi neke resne zdravstvene težave nujno v bolnico. Stvar je videti zelo resna, vendar še ne dramatična. Morda se je ne bo dalo pozdraviti in se bo končala s smrtjo. No, pa saj se smrti niti malo ne bojim in zato vse skupaj sploh ni nič tragičnega. Ampak kljub temu se tukaj vsa stvar zatakne. Pravijo, da bi moral čim prej, najbolje takoj v tem trenutku, v bolnico. Ne, zdaj res ni pravi čas za to. Jutri me čaka še neka obveznost, ki je ne bi želel izpustiti. Preden odidem v bolnico, bi bilo treba urediti, dokončati še nekaj stvari, ki se mi v tem trenutku zdijo pomembne. Morda bi lahko odšel v bolnico čez tri dni, prej gotovo ne. Saj ne morem oditi kar tako. Saj vendar ne morem drugim pustiti stvari kar tako, nerešenih in ne urejenih.
Lahko bi naštevala še in še, zakaj ta trenutek še ni pravi čas. Pa tako kristalno jasno mi je bilo prej, ko to še ni bila realnost, ampak le teorija. Verjetno se mnogim od nas dogaja podobno. Sama sem se že nekajkrat zalotila pri takšnem razmišljanju. Po svoje to ni nič hudega, samo prav je, da se ne slepimo, ko pravimo, da smo v vsakem trenutku pripravljeni umreti. Težimo k temu, da bi to res bili, ampak smo do zadnjega še v šoli učenja in največkrat do zadnjega trenutka tega še ne bomo obvladali.
Takšno razmišljanje je za nas lahko spodbuda, da uredimo vsak trenutek svoje življenje tako, da ostane čim manj nerešenih stvari. Tega se seveda ne da nikoli popolnoma izpolniti, ker ostane naše življenje do neke mere vedno nerešeno in neizpolnjeno in ga bo šele Bog izpolnil in odrešil. Prav ta vera v Boga, ki bo naše nepopolno življenje izpolnil in odrešil, nam lahko pomaga, da smo laže pripravljeni reči da, ko se nam življenje zaključuje in vstopamo v večnost.
