Negotovost doživljamo pravzaprav vsak dan. Saj nikoli ne moremo vedeti, kako se bo dan končal, kaj vse se bo dogodilo. Največkrat se tega niti ne zavedamo oziroma se zavemo šele takrat, ko nekaj ne gre ravno po naših načrtih.
O tem sem veliko premišljevala, ko sem pred meseci spremljala, kaj se je dogajalo s sestro moje znanke, ki je zelo urejena gospa in vedno ve, kaj hoče. Živi v tujini in je zdaj že v pokoju. Ima zelo natančno določeno, kdaj kaj dela in se tega tudi drži. Zelo zaupa medicini in je prepričana, da dobra medicina lahko uredi vse. Potem pa se je zgodilo, da je morala nekaj let starejša sestra na operacijo drugega kolka. Po operaciji prvega je bil potek zelo ugoden, bolečine so izginile, in to so pričakovali tudi sedaj. Tokrat pa je bilo vse čisto drugače. Že takoj po operaciji se sestra nikakor ni hotela prebuditi iz narkoze, potem je postala zmedena, pojavila se je bolnišnična infekcija, pljučnica in še cel kup težav. Vsak dan je postajala slabša, sem in tja pa so bili dnevi, ko je bila spet malo boljša. Svojci naenkrat niso vedeli, kaj lahko pričakujejo. Tudi zdravniki jim tega niso mogli z gotovostjo povedati. Morali so preprosto čakati, v veliki negotovosti. Po eni strani z upanjem, da se bo morda še izvlekla, po drugi strani pa s pripravljenostjo, da se od nje poslovijo.
Za mojo znanko je bila to čisto nova situacija. Ona, ki je vedno vse urejala, se je naenkrat znašla v položaju negotovosti in ni mogla čisto nič vedeti, kako bo. K sreči so bili ljudje okrog te bolnice globoko verni. To jim je v tem trenutku zelo pomagalo. V tej veri so bili pripravljeni sprejeti vse, kar se bo dogodilo.
Zase lahko rečem, da sem doživela že veliko takšnih trenutkov, v svojem življenju pa tudi ob bolnikih, ki sem jih srečevala. Velikokrat se je zgodilo drugače, kot sem si takrat želela. Pozneje, včasih veliko pozneje, pa se je izkazalo, da je bilo tako najbolje. Iz tega sem se tudi veliko naučila. Tako da zdaj doživljam negotovost veliko laže, z upanjem, da bo tako, kot se bo zgodilo, ravno prav.
