Če kje rečeš. da se moramo učiti živeti s skrivnostjo, se zdiš mnogim zelo nestrokoven, skoraj primitiven. Kljub temu pa sem vedno bolj prepričana, da je naše življenje čisto drugačno, veliko lepše in polnejše, če ga doživljamo kot skrivnost. Vsak dan znova nam daje toliko priložnosti za to.
Enkrat novembra, tik pred nedeljo Kristusa Kralja, sem zjutraj na radiu, na prvem programu, poslušala pogovor s strokovnjakom, ki se zelo aktivno ukvarja s proučevanjem vesolja. Bil mi je zelo zanimiv in bi si zelo želela, da bi ga slišalo več ljudi. Med drugim je rekel, da je pred dvajsetimi leti in več mislil, da dobro pozna vesolje. Zdaj pa ve, da ga vedno manj pozna. Kljub vsem številnim raziskavam na tem področju poznamo samo štiri odstotke vesolja. Čez nekaj let jih bomo morda poznali še manj.
Verjetno bi podobno lahko poročali tudi z mnogih drugih področij našega življenja. Na primer iz medicine. Po eni strani lahko občudujemo naravnost fantastična odkritja in nove možnosti terapije, po drugi strani pa vedno bolj naletimo na področja, ki nam ostajajo nepoznana in kjer kljub velikim napredkom ne moremo nič narediti. Človek kot človek ostaja velika skrivnost, ki ji kot celoti ne moremo priti do dna. Lahko proučujemo drobce, posamezna področja človeka, tako na telesnem kot na duševnem področju, ampak kot celoto ga ne moremo zajeti in proučiti nikoli.
Človek nam je vedno večja skrivnost. Človek, ki ljubi in pomaga, pa tudi sovraži in ubija. Nobena znanost nam tega ne more razložiti. Na vprašanje od kod smo in kam gremo skuša človek odgovarjati skozi celo zgodovino. Pa vendar si mora nazadnje vedno priznati, da tega ne ve. Lahko samo veruje in upa, brez jasnih dokazov, ki bi jih rad imel. Morda pa je bistvo človeka prav to, da zna živeti s skrivnostjo, da je prav zaradi tega njegovo življenje veliko lepše. Da ne bi kdo razumel narobe. Prav je, da iščemo, da raziskujemo, prav pa je tudi, da potem znamo živeti s skrivnostjo.
