Nekatere stvari nam za vedno ostanejo v spominu. Včasih kaj takega, kar se zgodi prvič ali pa kaj takega, kar se je zgodilo zadnjič. Ko smo šli na primer zadnjikrat v šolo, ko smo bili pred upokojitvijo zadnjikrat v službi ali kaj podobnega. Vsak pozna v svojem življenju trenutke, ki imajo prav poseben pomen. Tudi če jih nikamor na zapiše, mu bodo za vedno ostali v spominu takšni, kot so bili.
Pretresljivo zgodbo mi je pripovedovala gospa, ki je nekaj let spremljala svojega hudo bolnega moža. Zadnje leto, ko sta že oba dobro vedela, da se mu življenje izteka, sta se še zadnjikrat odpravila na dopust. Poznala sta kraj dopusta, ker sta že dolga leta hodila tja. Ker mož ni mogel več normalno požirati, mu je žena ves čas sama pripravljala hrano po sondi. Vse, kar je potrebovala, je skrbno shranila v svojo prtljago. S seboj je vzela še majhen kuhalnik in o tem povedala tudi v hotelu. Tudi hotelsko osebje ji je bilo pripravljeno pomagati, kolikor se je le dalo.
Oba sta se dobro zavedala, da se poslavljata, da je to njun zadnji dopust. Nista delala cirkusa, nista se smilila sama sebi. Uživala sta vsak dan, ki sta ga še preživela skupaj. Poskušala sta obujati spomine na toliko lepih skupnih trenutkov. Bilo jih je veliko in bilo je lepo. Mož je kmalu potem umrl.
Žena je sedaj vdova in se z veseljem spominja tega zadnjega dopusta. Vesela je, da sta zbrala dovolj poguma in se odločila zanj, čeprav res ni bilo lahko in so jima mnogi znanci in prijatelji kaj takega odsvetovali. Saj takrat še sama nista vedela, ali jima bo spelo dopust izpeljati tako, kot sta si želela. Lahko bi se tudi kaj zataknilo. To sta zelo dobro vedela, pa sta kljub temu tvegala. Gospa je neizmerno hvaležna za pogum, ki sta ga takrat z možem imela. To je bilo morda možno samo, ker sta oba želela isto: preživeti skupaj še teden dni, v zavesti, da je zadnjikrat. Prav nič nista komplicirala, samo neizmerno sta bila Bogu hvaležna za vse, kar sta skupaj doživela, tudi v času bolezni.
