Poslušala sem sklop predavanj, ki so bila sicer namenjena staršem, marsikaj pa je bilo zelo dragoceno tudi zame, čeprav nimam otrok. Saj mnoge stvari itak veljajo za ljudi v vseh starostih.
Vsi pravijo, da je generacija sedanjih otrok in mladostnikov veliko manj samostojna in zelo slabo pripravljena na realno življenje. Precejšnjo krivdo za to imajo starši, ki so pripravljeni vse narediti za svojega otroka, samo da bi bil najboljši ali da bi izdelal šolo, ki mu omogoča pot naprej, na univerzo. Samo to jim je pomembno. Nekdo je pravil o mami, ki vsakokrat, ko se sin vrne iz šole, vpraša: »Kaj se morava pa danes naučiti?« Že od vsega začetka je logično, da se sin ne bo učil sam, ampak mama z njim.
Ob tem pa sem se spomnila, da to sploh ne velja samo za otroke. Ko sem še delala v bolnici, so bili moji bolniki v glavnem moški s pljučnim rakom. V ambulanto je bolnika pogosto pripeljala žena, skoraj za roko. Pa ni bilo videti, da je ta nežnost sad ljubezni med možem in ženo, ampak je ravnala z njim kot z majhnim otrokom. Na vprašanja je hotela odgovarjati ona. Ko sem na primer vprašala, kakšna zdravila jemlje, se je takoj oglasila žena: »Zjutraj vzameva tabletko proti bolečinam (ali kaj drugega), potem malo počivava, opoldne pa vzameva vedno …« In tako se je pogovor odvijal ves čas. Včasih sem namenoma vprašala ženo, če tudi ona jemlje tabletke, saj je govorila v dvojimi.
V tej situaciji je bilo verjetno prepozno, da bi začeli moža delati bolj samostojnega. Zdaj je bil bolan, na ta način komunikacije že navajen, zdaj je potreboval občutek varnosti in zavest, nekdo skrbi zanj. Seveda pa so bili tudi drugačni bolniki, takšni, ki so sami, brez spremstva prišli v ambulanto in so sami o sebi pripovedovali, kako je z njimi.
Ne vem, kakšni bodo kot odrasli ti otroci, ki jim mame trenutno poskrbijo za vse. Niti si ne znam predstavljati, kako bi se vedli v hudi bolezni, kako bi reagirali, če bi se jim zgodil kaj hudega. Saj jih na to ne pripravlja nihče.
