Velikokrat se spomnim, kaj je bolniški župnik pripovedoval o srečanju z neko nepokretno bolnico. Večkrat jo je obiskal in sta se o marsičem pogovarjala. Ko je bila še zdrava, je rada zahajala v gore. Ljubila je slovenske gore. Toliko lepega je doživela v njih. Zdaj je bilo vsega tega konec. Še videti jih ni mogla več, ker niti do okna ni več mogla priti.
Bil je lep sončen dan. Bolniški župnik je bil spet na obisku pri tej bolnici. In nenadoma mu je prišlo na misel, da bi bila gotovo vesela, če bi vsaj od daleč videla gore. Vzel je malo večje ogledalo in toliko časa poskušal, da je vanj dobil podobo Triglava, ki se je ta dan še prav posebno lepo videl. Bolnica je bila presrečna, zato ker je videla Triglav, še bolj pa, ker je doživela človeka, ki mu ni vseeno, kako se počuti. Bil je pripravljen nekaj storiti zanjo. Doživela je, kako iznajdljiva je lahko ljubezen.
Lepa in vzpodbudna se mi zdi ta pripoved. Tako malo je pravzaprav potrebno, da razveselimo drugega človeka. Če to resnično hočemo, postanemo tudi presenetljivo iznajdljivi. Duhovnik ji ni mogel odvzeti bolezni in tudi ne zaustaviti njenega napredovanja. Ni je mogel spraviti na noge, omogočil pa ji je doživeti neko razsežnost življenja, ki presega vse ostale. V situacijo težke neozdravljive bolezni je prinesel upanje in veselje.
