Ste že kdaj bili ob nekom, ki je bil v veliki stiski, ki je tožil, jokal, ki ga je bolelo vse, telo in duša? Verjetno so to trenutki, ki bi jih najraje izbrisali iz svojega življenja. Sama se spominjam takšnih trenutkov z velikim občutkom nebogljenosti. Ostala sem brez besed in nisem vedela, kaj naj rečem, kaj naj storim. In na takšne trenutke ne moreš biti nikoli dovolj pripravljen. Ob njih vedno občutiš svojo nemoč.
V takšnih trenutkih smo vedno v skušnjavi, da začnemo govoriti, tolažiti. Tudi če sami ne verjamemo v svoje besede. Samo da govorimo, da nismo tiho, in morda tudi, da neha jokati človek v stiski, ki je pred nami. Jok nas moti in ga zelo težko prenašamo.
Prav nobenega recepta nimam, kako pristopiti k človeku, ki je v takšnem stanju, ki ga vse boli. Prav zagotovo pa vem, da znamo vse premalo poslušati. Vsi mislimo, da moramo govoriti. Načrtujemo, kaj je treba reči človeku v stiski, kako ga potolažiti. Izbiramo besede, jih obračamo sem in tja. Tako malo pa znamo obmolkniti in preprosto poslušati. Samo poslušati in s tem poslušanjem človeku pomagati nositi njegovo breme.
Poslušanja nas pravzaprav ni nihče učil. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje. Učili smo se, kako moramo stvar čim bolje in čim bolj tekoče povedati. Velikokrat smo se govor naučili kar na pamet. Pa bi bilo veliko bolje, če bi začeli z vajami v poslušanju. V vsej naši komunikaciji z ljudmi bi bilo čisto drugače, če bi se znali bolje poslušati. V naših družinah, v sosedstvu, na delovnih mestih, v šoli, skratka povsod.
Včasih je največja in najboljša pomoč prav v tem, da si tiho in poslušaš. Brez svojih stranskih misli. To, da znaš biti kot prazen list pred človekom, ga pozorno poslušati in mu dopustiti, da ga popiše s svojo stisko, pomeni veliko notranjo akcijo, tudi če se na zunaj nič ne zgodi. To je veliko večja akcija kot neprestano govorjenje in tekanje sem in tja. Takšen molk je lahko zdravilo. Človeku pred seboj daš čutiti, da ga res vzameš resno, takšnega kot je. In prav tega molka se moramo učiti
