Pred kratkim sem na radiu poslušala oddajo o svetovanju ljudem v stiski in tam je bila izrečena misel, ki se mi zdi zelo, zelo pomembna. Govorili so o upanju druge osebe, ki ga mi vsi tako zelo potrebujemo. Ni dovolj, da upaš sam. Upati morajo tudi ljudje, ki so ob tebi. In brez upanja človek ne more živeti.
O upanju sem sama veliko razmišljala, tudi ob srečanju z bolniki, ki so bili hudo bolni in pogosto niso mogli računati, da bodo ozdraveli. Čutila sem, da moram najprej v sebi razčistiti, kaj pomeni upati z nekom, ki je tako hudo bolan, šele potem sem sposobna, da delam z njimi, da se dan za dnem srečujem z njimi. Če bi se meni zdelo, da so v brezupnem položaju, bi jim zaman govorila, da ni tako hudo, naj obdržijo upanje in podobno. Lahko bi izbirala krasne besede, moja nebesedna govorica pa bi jim sporočala, da zanje ne vidim nobenega upanja več.
V takšnih trenutkih se človek ne more lagati. To seveda ne velja samo za zdravnika in za zdravstveno osebje, ampak prav posebno tudi za svojce. Ti so pogosto bolj prizadeti kot bolnik sam in se jim zdi vse izgubljeno, bolniku pa hočejo vlivati voljo v življenje z mnogimi lepimi besedami, v katere sami ne verjamejo. Zaradi tega so potem v še večji stiski. Nikomur tega tudi ne moremo zameriti. V tem trenutku pač ne more drugače. Veliko laže živimo, če smo tudi v upanju zelo realni. Ko gre za nas same in za ljudi, ki so ob nas. Zame sta pomembni dve vrsti upanja. Najprej veliko upanje, da nekoč mora biti vse dobro, kljub bolezni smrti, trpljenju, zlu in korupciji v svetu. Da je Bog z nami, tudi ko je zelo hudo. Drugo pa je upanje majhnih korakov. Kaj lahko naredimo, da bo ta človek živel čim bolje, dokler bo živel. Da ga ne bo bolelo, da mu bodo lajšalo težave, predvsem pa, da ne bo sam, da bo imel ob sebi ljudi, ki ga bodo spremljali. Več kot vse druge obljube je vredno, če rečeš bolniku: »Kakorkoli že bo, ne boš ostal sam, s teboj bomo in naredili bomo vse, da boš živel čim bolje.« Zelo realna obljuba, brez laži.
