Tega ni vajena

V življenju se vedno znova srečujemo s stvarmi, ki jih ne poznamo. Nekatere so za nas zelo dragocene in nam lahko olajšajo življenje, zato se je vredno potruditi, da se nanje navadimo in postanejo del našega vsakdanjika. Nekatere pa lahko mirno izpustimo, brez škode. Hudo je, če se nismo sposobni naučiti nekaj novega. Seveda je to veliko laže, če se človek tega uči že od otroštva naprej.

            Stara gospa, vedno bolj nebogljena, si je tako zelo želela majhen radio, ki bi ga lahko imela na nočni omarici. Nič posebnega, če bi gospa lahko šla sama v mesto in ga kupila. Toda v njenem stanju to ni bilo mogoče. V tem trenutku tudi ni bilo nikogar, ki bi mu lahko dala denar in naročila, da ga kupi namesto nje. To njeno željo je slučajno slišala soseda, v mestu kupila radio, ga prinesla stari sosedi in ji ga poklonila kot darilo. Stara gospa se ob tem skoraj ni znašla in je rekla: »Ne, tega res ne morem sprejeti. Nikakor ne. Nisem navajena, da mi kdo kaj podari. Vedno vse plačam.« Kar nekaj časa je trajalo, da je darilo nazadnje sprejela, ampak ne z zadovoljstvom. V pravo stisko jo je spravilo dejstvo, da je morala sprejeti nekaj zastonj.

            Sosedi, ki mi je vse to pripovedovala, se je vse skupaj zdelo zelo normalno. V svojem življenju je veliko dajala, pa tudi veliko dobivala od drugih. Ta radio je bil samo majhen drobec v tem dogajanju.

            Ob tem pa sem razmišljala tudi o tem, kako neki ta stara gospa doživlja božjo prisotnost in ljubezen v svojem življenju. Ima se za zelo verno. Pa ji ta vera očitno ne pomaga dojeti, da je naše življenje dar in da je vse bistveno v življenju dar. Da Bogu tega daru ne moremo nikoli plačati, ampak ga lahko samo sprejmemo in smo hvaležni zanj. Čisto drugače je, če ga znamo sprejeti z veseljem. Hkrati pa je to vedno znova spodbuda, da tudi sami znamo dajati drugim. Verjetno bi bilo naše življenje mnogo lepše, če bi bolj znali dajati in sprejemati darove.  

Deli.