Spominjam se, kako je pred leti, ko smo prvič prestavili uro na poletni čas, mlada ženska zatrjevala še in še, da se nikoli v življenju ne bo privadila na to in da je vse skupaj prav grozno. Vsi, ki smo jo poslušali, smo imeli vtis, da se ji je zgodilo nekaj zelo hudega. Pa saj smo končno tudi mi vsi prestavili uro in vse je šlo prav mirno naprej. Zdaj že zelo dolgo nisem videla te ženske in me prav zanima, ali ji predstavljanje ure še povzroča težave. Pa tudi, ali se spominja svojega takratnega ogorčenja.
Pozneje v življenju sem srečala še veliko podobnih situacij in jih še srečujem. Gospa mojih let mi je že pred leti zagotavljala, da nikoli v življenju ne bo mogla imeti zobne proteze. Že ob sami misli na protezo ji gre na bruhanje. Morda bo imela srečo in proteze nikoli ne bo potrebovala. To bi ji vsekakor želela. Prav gotovo pa to ni, saj, kolikor vem, ni imela prav zdravih zob.
Prav gotovo sem tudi jaz v življenju kdaj mislila, da česa nikakor ne bi zmogla. Ko pa sem s e potem znašla pred nečim takim, ni bilo druge poti, kot da s tem živim. Vedno mi je bilo veliko laže, ko sem to novo stanje v sebi sprejela. Tako se spominjam, kdaj in kje sem prvič uporabljala invalidski voziček. Tega si prej gotovo nisem nikoli želela in si sama česa takega ne bi nikoli izbrala, če bi lahko izbirala. Ko pa sem začela uporabljati tudi invalidski voziček, sem ugotovila, da sem zanj lahko hvaležna. Omogoči mi priti na marsikateri kraj, kamor brez njega ne bi mogla.
Nihče od nas ne more vedeti, kaj v življenju ga še čaka. Lahko tudi marsikaj neprijetnega. Od nas samih pa je odvisno, kako se bomo s tem srečali. Ali samo s silovitim odporom in bomo pri tem izgubljali veliko svoje energije, ali pa bomo korak za korakom poskušali čim bolje zaživeti v novi situaciji. Odločitev je naša in do neke mere se celo življenje nanjo pripravljamo. Včasih pomislim, da so ljudje preživeli celo dolgoletno samico. Pa jaz ne bi preživela kakšne manjše težave.
