Dan za dnem poslušamo, beremo in gledamo novice o tem, kaj se dogaja po svetu. Ljudje postajajo vedno bolj pohlepni, radi bi imeli vedno več, nikoli jim ni dovolj. Ob tem druga polovica ljudi pogosto nima niti za najnujnejše. Vedno znova se zgodi, da bi ljudje, ki nimajo, želeli biti kot tisti, ki imajo veliko. Pa sploh ne gre za to. Veliko bolj pomembno je, da se, ne glede na to, v kateri skupini smo, vprašamo, kaj za življenje res potrebujemo in kaj nam pomaga, da kot ljudje dozorevamo.
Ni nujno, da gre vedno samo za imetje. Lahko je to tudi položaj, akcija ali kaj podobnega. Kolikokrat srečam na primer gospo pri petinosemdesetih letih in več, ki ne more sprejeti, da je čas njene akcije minil. Svojo vrednost vidi samo v tem, da je še vedno aktivna.
Sredi Evrope živimo in prav gotovo nas je skozi stoletja zelo zaznamovalo krščanstvo, česar smo lahko samo veseli. Zdi pa se, da na nekatere stvari, ki so zelo bistvene, počasi pozabljamo. Na to se vedo spomnim, ko gledam Hoffmansthalovega Slehernika. Vsako leto ga igrajo na salzburškem festivalu in ga lahko potem gledamo na posnetkih festivala na televiziji. V zadnjih letih pa tudi v živo pri sv. Jožefu v Celju, kar je še prav posebno dragoceno. Mislim, da bi ga moral videti vsak izmed nas. Pa ne samo enkrat, vedno znova. Če bi v nas bolj zaživelo spoznanje Slehernika, bi bilo naše življenje v marsičem lepše in bi se ga lahko bolj veselili. Pa tudi z veliko manj strahu bi živeli.
Ob Sleherniku se lahko vprašamo, kaj je v našem življenju pomembno, za kaj si naj prizadevamo in kaj nam na koncu ostane. Koliko stvari, za katere porabimo veliko svoje energije, veliko časa in denarja, na koncu nima prav nobene vrednosti. Pustimo se preslepiti tistim, ki nam obljubljajo »lepše« življenje, pa je na koncu ena sama katastrofa. Zato se mi zdi, da bi bilo treba o Sleherniku razmišljati že od otroštva naprej. Ni nujno s Hoffmansthalovim tekstom, ampak v zelo preprostem jeziku, ki ga razumemo vsi in nam je blizu.
