Stara gospa, čez devetdeset, po kapi in s kopico težav, mi je pred kratkim pripovedovala, kako je potožila župniku, da ji je težko in da večkrat moli, da bi kmalu umrla. Župnik pa ji je rekel: »Ne, za to se pa ne sme moliti, to je greh.« Vsaj tako ga je gospa razumela. Morda sploh ni rekel tako. Jaz pa sem ob tem začela razmišljati, za kaj sploh lahko molimo.
Gotovo ni nič narobe, če molimo, naj se zgodi božja volja, pa naj bo kakorkoli že. Naj nam Bog da moči, da sprejmemo to, kar se bo zgodilo. Ampak največkrat molimo za to, kar si želimo. Za zdravje, za uspeh, za nekaj, kar nam je v veselje. Povsem razumljiva je v mnogih primerih tudi želja, da bi umrli. Posebno takrat, ko nam je hudo. Če lahko molimo za zdravje, naj bi lahko molili tudi za smrt. Saj to še zdaleč ne pomeni, da bomo sami posegali po življenju. Samo želja je.
Pred mnogimi leti mi je neka gospa pripovedovala, kako je šla na romanje v Lurd. Pred odhodom jo je njena hudo bolna mama prosila, naj tam moli tudi zanjo, da bi kmalu umrla. Z zelo težkim srcem ji je hčerka to obljubila in še teže ji je bilo, ko je v Lurdu res molila, da bi mama kmalu umrla. Ko se je vrnila domov, je mami pripovedovala, da je izpolnila obljubo in mama je bila zelo zadovoljna. To pa je slišala tudi njena svakinja in je bil pravi ogenj v hiši. Kaj takega se ne spodobi! Za smrt ne smeš moliti.
Sprašujem se, kaj za ljudi pomeni smrt, če se niti moliti ne sme zanjo. Je res ena sama groza, ali pa je smrt samo prehod v drugačno obliko bivanja, vrnitev k Očetu? Razumljivo je, da nam je ob smrti dragih ljudi težko, saj nam je težko tudi takrat, ko se morda za dalj časa poslavljamo od njih. Včasih so ljudje molili za srečno zadnjo uro. Ne bi bilo slabo, če bi za to molili še danes. Mirneje in lepše bi živeli, če bi se te zadnje ure bolj zavedali. Pa še za nekaj so ljudje včasih redno molili in bi bilo danes še kako potrebno moliti tudi za to: ZA ZDRAVO PAMET.
