Govorila sem s staro gospo, že kar precej čez osemdeset let ima. Doslej je živela doma, sama si je nekako krojila življenje, otroci so občasno prihajali k njej. Potem pa je prebolela možgansko kap in bivanje doma je postalo nemogoče. Našli so ji sobo v domu za stare. Nikoli prej v življenju ji ni prišlo na misel, da kdaj ne bi mogla biti več kos temu, kar se vsak dan dogaja. Ne, njej se kaj takega ne more zgoditi. To se dogaja drugim.
Zdaj je ta gospa v domu, kjer lepo skrbijo zanjo. Ko sva se pozdravili in se začeli malo pogovarjati, mi je kot prvo zagotovila, da je v domu samo začasno in da bo čim prej odšla domov. Tako si seveda želi, drugo vprašanje pa je, ali je ta želja sploh uresničljiva. Ker živi v domu za občutkom, da ga bo čim prej zapustila, se tudi prav nič ne trudi, da bi si bivanje tu uredila čim lepše. Zakaj le, saj je tu samo začasno.
Ob tem pa mi je prišlo na misel, da se mi vsi veliko premalo zavedamo, da smo, kjerkoli že, tu samo začasno. Vsi smo tu samo začasno in prav nihče ne bo živel večno. Zato je res škoda, če se preveč navezujemo na nek kraj, ki ga bomo morali prav gotovo v nekem trenutku zapustiti. Morda pa je ta gospa nekje globoko v sebi mislila na takšno začasnost, čeprav se tega sploh ni zavedala. Kdo ve.
Škoda je, če smo preveč žalostni, ko moramo zapuščati te začasne kraje in se preseliti v nove, tudi začasne. Res je, da moramo ob vsaki preselitvi nekaj izpustiti, se pa hkrati tudi osvobodimo za nekaj novega. Res je tudi, da moramo v starosti vedno več izpuščati in se poslavljati od marsičesa, kar nam je bilo ljubo. Tudi če si še tako zdrav, nehaš enkrat hoditi v hribe in pri devetdesetih skoraj ne moreš več voziti avta, pa še veliko drugih stvari. Star gospod mi je pred kratkim zelo lepo rekel: »Pa saj smo rojeni za drug svet. Za svet, za katerega upamo, da ni začasen.« Nobenega zagotovila nimamo, da je res tako. Lahko pa upamo in verujemo, da bomo nekoč živeli v tem drugem svetu. S to vero in upanjem veliko laže zdržimo v svetu, ki je samo začasen.
