Že velikokrat sem slišala reči: »Samo še čisto, čisto malo, pa bodo našli zdravilo za to bolezen.« Pa potem čas teče in minejo leta in leta, in se čisto nič ne zgodi. Nedolgo tega sem poslušala, kakšne ogromne vsote denarja, neverjetnih sto milijard dolarjev, so porabili za raziskave demence, da bi našli zdravilo, ki bi vsaj malo omililo in zavrlo razvoj tega stanja. Leta in leta so se trudili in so nazadnje ugotovili, da so čisto na začetku. Podobno se dogaja tudi na mnogih drugih področjih medicine.
Verjetno je prav, da se veliko sredstev in napora vlaga v raziskave, ker bomo samo tako morda nekoč prišli do zdravila za neko bolezen. Morda, ni pa nujno. Zato moramo biti v naših pričakovanjih zelo realni. Veseli moramo biti vsakega napredka, do takrat pa moramo čim bolje živeti z boleznijo, ki jo imamo.
Žal mi je za vse ljudi, ki upajo preveč. Upajo v nekaj, kar se tako gotovo ne bo zgodilo. Brskajo po spletu in odkrijejo nekje, morda čisto na drugem koncu sveta, neko zdravilo, neko metodo, ki menda pozdravi to bolezen. Pripravljeni so porabiti veliko denarja, da pridejo do tega zdravila in potem so nazadnje večinoma zelo razočarani. Včasih si mislim, koliko več bi imeli od tega, če bi si v času bolezni z njim naredili življenje čim lepše. Doma, v krogu svojih ljudi. Res bolezni velikokrat ne bodo mogli pozdraviti, ampak dokler bodo živeli, bodo z njo polno živeli. Saj ne more biti edini cilj za vsako ceno samo podaljšati življenje. Kvalitetno življenje je veliko več vredno kot dolgo življenje.
Vedno gre za zelo osebne odločitve, na katere vpliva moj osebni odnos do življenja in smrti. Pri tem se mi zdi pomembno, da zna človek zrelo in svobodno razmišljati, da se ne da vplivati od raznih drugih mnenj. To, kar je pomembno meni, ni nujno tudi nekomu drugemu. Tudi če vsi tekajo po svetu in iščejo zdravilo, ki ga še ni, ni nujno, da tudi jaz delam tako. Vso svobodo imam, da se odločam tako, kot v sebi čutim, da je dobro zame, tudi če vsi drugi delajo drugače.
