Spominjam se gospe, ki sem jo poznala še iz otroških let in sem jo potem vedno znova kje srečevala. Bila je zelo odločna gospa, vedno pripravljena komu priskočiti na pomoč, čeprav je tudi sama ob kar naporni službi in treh otrocih imela precej dela. Če si kaj potreboval, si jo poklical in če se je le dalo, je pomagala. Zdaj je vse to že preteklost. Gospa se je postarala, mož je umrl, otroci so se poročili in živi vsak na svojem koncu. Gospa je zdaj že zelo težko pokretna in potrebuje pomoč za čisto vsakodnevna opravila. Ko sva se zadnjikrat pogovarjali po telefonu, mi je žalostno rekla: »Zdaj ne morem ničesar več. Samo molim še lahko.«
Gospa lahko zdaj, na koncu svoje poti, samo še moli. Od vseh mnogih aktivnosti ji je ostalo samo še to. Prav o tem sva se pogovarjali še naprej. Morda pa je prav ta molitev več vredna kot vse ostalo, kar je doslej naredila? Nisva midve tisti, ki bi lahko o tem sodili, Bog bo presodil. Si pa v veri lahko predstavljam, da veljajo pri Bogu drugačna merila kot v naši storilnostni družbi.
Toliko je po vsem svetu ljudi, ki potrebujejo molitev. Toliko trpljenja, proti kateremu ne moreš skoraj ničesar narediti. Lahko smo hvaležni vsem mnogim molivcem po svetu, ki tiho, brez zunanjega hrupa, molijo za vse potrebe. Morda se sami sebi zdijo čisto nepomembni. Opravljajo nekaj, česar mnogi sploh ne razumejo in se jim zdi včasih celo izgubljanje časa. Morda tudi nikoli ne bodo videli, ali so bile njihove molitve sploh uslišane. Pa saj jim to niti ni pomembno. V sebi se globoko zavedajo, da pred Bogom nobena molitev ne more biti zaman.
Sama sem vedno znova vesela, ko mi kdo reče, da moli zame. Pa tudi sama večkrat komu obljubim, da bom molila zanj. Upam, da to ni samo obljuba, ampak nekaj, ker se uresniči. Upam pa tudi, da bom lahko z veseljem rekla, ko ne bom mogla nič drugega več: »Zdaj lahko samo še molim.«