Ko sem poslušala zgodbo bratov, enojajčnih dvojčkov, sem se zelo zavedla, kako je vsak človek svet zase, tudi ko gre za tako povezana človeka, kot sta enojajčna dvojčka. Oba sta zbolela, eden prej, drugi pet let pozneje. Za isto boleznijo. Eden je imel družino, ki ga je ves čas spremljala in se je o svoji bolezni pogovarjal z mnogimi. Šel je k zdravniku in se zdravil. Zdaj, po desetih letih, je zdrav.
Drugi je imel sicer velik krog znancev in prijateljev, ni pa imel družine, ljudi, ki bi bili zelo tesno ob njem. O svojih težavah se ni hotel pogovarjati z nikomer. Ko so brat in drugi videli, da nekaj ni v redu z njegovim zdravjem, so mu prigovarjali, naj pove, kaj ga teži in naj vendar gre k zdravniku. Pa jim je vedno znova odgovoril: »O meni se lahko pogovarjamo samo do sem, nič več. Kaj bom naredil, je čisto moja stvar.«
Res, to je bila čisto njegova stvar. Vsak človek ima vso pravico, da o sebi govori toliko, kot hoče, tudi ko gre za njegovo zdravje. Gotovo pa je za človeka veliko laže, če govori o svojih težavah, ampak k temu ne moremo in ne smemo nikogar prisiliti. Ko sem poslušala to zgodbo, sem se zavedla, da bi včasih najraje koga prisilili, da bi ravnal tako, kot se nam zdi najbolj modro in najbolje. Tudi sama sem se gotovo kdaj znašla v takšni vlogi. Če bi šlo zame osebno, bi morda ravnala tako, kot ta človek.
Bolezen drugega brata je napredovala in se v nekaj mesecih končala s smrtjo. Za enojajčne dvojčke je gotovo zelo težko spremljati bolezen in umiranje brata dvojčka. Kot da gre za bolezen in umiranje dela njega. En dan pred smrtjo je bolni brat prosil zdravega, da ga pride obrit. Bila sta sama pri tem in potrebovala sta ta čas. To britje je bilo veliko več kot navadno britje. Oba sta se tega zavedala, čeprav o tem sploh nista govorila. Brat se po petih letih tega spominja takole: »Težko mi je bilo sprejeti to nalogo, a sem vedel, da jo moram in da bo to še poslednje, kar bom storil za brata. Vedel sem, da ga pripravljam, da bo obrit stopil pred božje obličje.«
