Vsak od nas se je prav gotovo že znašel v situaciji, ko mu je nekdo potožil o svoji stiski, pa preprosto ni vedel, kaj bi na to rekel. Zato ni čudno, da se mnogi takim pogovorom zelo izogibajo ali pa obrnejo pogovor takoj na kaj bol prijetnega in človeku v stiski sploh ne dovolijo, da bi povedal do konca. Kaj bi poslušal o stiskah drugih, ko mu je teža njegovega življenja dovolj. Takšen pogovor bi ga samo vznemiril.
Če pa se že zgodi, da takšnemu pogovoru ne more povsem uiti, se odgovor zelo pogosto glasi: »Saj bo.« Pa nihče ne ve, kako bo, če sploh bo. Tudi sama sem se že kdaj zalotila, da sem komu tako odgovorila, ko nisem vedela, kaj bi rekla.
Pred dnevi me je na to opozorila znanka, ki se je znašla v hudi stiski in je kar po vrsti dobivala enak odgovor: »Saj bo, boš videla, da bo.« Imela je občutek, da je ljudje sploh niso do konca poslušali, kaj šele, da bi se poskušali vsaj malo vživeti v njen položaj in jo razumeti. Zdelo se ji je, da naenkrat ni nikogar, s komer bi se lahko pogovarjala. Vsaj tako se ji je zdelo. Človek je v nekaterih situacijah prav posebno občutljiv in vidi vse še veliko bolj črno, kot je v resnici.
O tem sem kar precej razmišljala in ugotovila, da se pravzaprav nikjer nismo učili, kako naj bi se pogovarjali s človekom v stiski. To se učijo psihologi, socialni delavci, zdravniki in morda še kdo. Ampak vsak od nas, ne glede na poklic, se srečuje z ljudmi v stiski in ni vseeno, kako se z njimi pogovarja. Z določenimi izjavami stisko lahko celo poveča, kar se tudi dogaja. Nekateri se tega učijo v svoji družini, ob prijateljih in znancih. Nekateri ob svoji lastni stiski spoznajo, kaj je v takšnih trenutkih v pomoč. Na mnoge različne načine se v življenju tega učimo. Včasih se v starosti spomnimo na napake, ki smo jih delali v mladosti. Sicer pa se ne bomo mogli nikoli zadovoljivo naučiti, kako se je treba pogovarjati s človekom v stiski. Vedno bo težko in se bomo počutili nemočne. Prav pa je, da se o tej nemoči pogovarjamo.
