Reči moraš “au”

            Gotovo bi se vsak od nas lahko spomnil, kako neprijetno se je počutil ob ljudeh, ki niso znali biti zadovoljni z ničemer in so se neprestano nad nečim pritoževali. Tako zelo, da jih nazadnje nihče več ni jemal resno. Zanimivo pa je, da pogosto prav ti ljudje ostajajo tiho takrat, ko bi bilo dobro, da kaj rečejo. Raje za ovinki nergajo in se pritožujejo naprej. Oni pa so samo še bolj nezadovoljni.

            Spominjam se, kako mi je pred mnogimi leti nekdo dejal: »Kako naj vem, da te boli, če ne znaš reči ‘au’. Tega se ljudje veliko premalo zavedajo in se potem naokrog pritožujejo, kako se takrat, ko jih je nekaj bolelo, nihče ni zmenil zanje. Sami pa tudi niso povedali, da jih kaj boli. Samo od drugih pričakujejo, da bodo uganili vsako njihovo bolečino ali potrebo. Včasih se to sicer da, ne pa vedno.« 

            Ko se znajdem med ljudmi, se zelo pogosto spomnim na te njegove besede. Verjetno se jasnega in odkritega pogovarjanja že v svoji družini nismo naučili najbolje. Znamo se pritoževati, znamo se jeziti in za ovinkom opravljati, nimamo pa poguma, da bi trezno in mirno povedali, kaj nas moti in kaj bi si želeli ljudem, ki so za to odgovorni.

            Na misel mi prihaja zelo preprost primer. Gospa, ki živi nekje v domu, mi je pripovedovala, da bolj redko pride do medu, ki ga ima zelo rada. Skoraj vsi sežejo po medu in ker pride največkrat malo pozneje, ga že zmanjka.  Vprašala sem jo, ali je to že povedala pristojnim, pa mi je odgovorila: »Ne, to pa ne. Bom raje kar tiho.« Tu je šlo za med, lahko pa bi šlo še za kaj drugega. Čisto drugače bi bilo, če bi gospa tam ob mizi povedala, da ima med rada in da bi bila vesela, če ga lahko dobi. Verjetno bi ji ga z veseljem prinesli. Samo reči bi morala.

            Tudi tega se moramo učiti, znati reči »au«. Če bi to znali na pravi način, bi bili morda bolj zadovoljni in bi se manj jezili in pritoževali kar vse povprek. Pa tudi ljudje okrog nas bi bili bolj zadovoljni. 

Deli.