Celo življenje se moramo nečemu prilagajati. Enkrat bolj, drugič spet manj. Včasih se prilagodi ena stran, potem spet druga. Pri tem je pomembno, da nihče nima občutka, da mora delati to samo on.
Gospa, katere mož je hudo bolan ležal v bolnišnici, mi je pravila, kako je mož pred kratkim potožil mladi sestri, da ga zelo moti televizor. V sobi so bile tri postelje in eden od bolnikov je ves dan sedel pred televizorjem, ki je bil zelo glasen. Gledal je vse, kar se je dalo, No, včasih niti ni dobro sledil vsebini, važno je bilo, da je televizor prižgan. Mlada sestra pa je na moževo pritožbo odgovorila: »Tu ste v bolnišnici, niste sami, in vsemu se boste morali prilagoditi.«
Razmišljala sem o tej mladi sestri. Človek v bolnišnici res ni sam in se mora marsičemu prilagoditi. Ampak tudi tu je tako kot povsod v življenju. Tudi v bolnišnici se je treba dogovarjati in ni kar tako samoumevno, da mora biti samo tako in nič drugače. Na kupu je veliko bolnikov, vsak malo drugačen, vsak s svojimi željami in potrebami. Verjetno ni lahko najti rešitev, ki je sprejemljiva za vse. Ampak treba se je dogovarjati in poiskati neko pot, ki jo bodo vsi vsaj malo sprejeli. Če bodo vsi sodelovali pri iskanju te poti, bodo morda tudi nekoliko laže sprejeli končno odločitev.
Mlada sestra je očitno prepričana, da je samo ena pot: vsi bolniki se morajo ravnati po tem, kar se zdi osebju prav. Nje, ki je mlada in zdrava, prav gotovo nič ne moti glasen televizor. Morda ga ima tudi ona doma ves čas prižganega. Pri tem pa se niti malo ne zaveda, da vsi tega ne želijo, da bi mnogi želeli tišino in da na počutje in zdravljenje vplivajo tudi takšne stvari. V šoli so se o tem morda učili, ampak zanjo je bila takrat to teorija, ki se jo je morala naučiti za izpit. Resnične vsebine in pomena se bo zavedla šele takrat, ko bo ali ona sama zbolela ali pa bo zbolel kdo od ljudi, ki jih ima rada. Pa vendar je prav, da jo kdo že sedaj pouči o tem.
