V nedeljo, 15. novembra smo sklenili dvodnevni simpozij, posvečen velikemu duhovniku, Slovencu in teharskemu beguncu, dr. Janezu Zdešarju. Janez je namreč zadnja leta svojega bogate življenje preživel v Domu sv. Jožef – varstvu starejših, kjer je pustil neizbrisen pečat.
Že samo dejstvo, da si je za kraj zadnjega dela svojega življenja izbral ravno naš dom, ki je v bližini taborišča Teharje, od koder je kot mlad domobranec, skupaj s svojimi prijatelji pobegnil, je pomenljivo in sporoča, da je g. Zdešar v svoji notranjosti predelal vse grozote, ki jih je doživel in odpustil tistim, ki so mu stregli po življenju.
Na dvodnevnem simpoziju, ki smo ga naslovili »V življenje in ne v Barbarin rov«, so se zbrali njegovi prijatelji in poznavalci Zdešarjevega življenja ter dela. Vsak je svojega vidika osvetlil njegove delo in doprinos pri njegovem delu v izseljenstvu, kakor tudi Cerkve na Slovenskem, ter v vsem slovenskem narodu.
Predavanja je pričela zgodovinarka in njegova prijateljica, dr. Tamara Griesser Pečar, ki je osvetlila predvsem Zdešarjevo izredno ljubezen do domovine. Ob osamosvojitvi Slovenije ji je zaupa: »Moje življenjske sanje so se uresničile.« Takrat, leta 1990, se je prvič po letu 1945, na povabilo Peterletove vlade, vrnil v Slovenijo.
Zgodovinar Jurij Pavel Emeršič, se je dotaknil njegovega neprestanega nadziranja s strani jugoslovanske Udbe. Nadziranje je bilo najizrazitejše ravno v sedemdesetih letih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Udba se je posluževala raznovrstnih pristopov, katere je predavatelj tudi navedel. Zdešar se je tega dejstva zavedal in bil ves čas svojega delovanja izrazito pazljiv in diplomatski.
V okviru simpozija smo obhajali tudi sv. mašo pri sv. Ani nad Teharij, za vse teharske žrtve. Sv. mašo je vodil celjski škof, dr. Stanislav Lipovšek, ki je s svoji pridigi poudaril aktualnost sprave v našem narodu. Po maši smo prisluhnili priložnostni akademiji, ki so jo oblikovali mladi iz župnije Celje – sv. Jožef in fantovski sestav Fantje iz Jožefovega hriba.
Sobotni dan smo sklenili z razmišljanji dr. Maksimilijana Matjaža o Zdešarjevem razumevanju in oznanjevanju Božjega kraljestva. Predavatelj je poudaril, da je pokojni živel in žarel za Božje kraljestvo med nami. Predstavil je tudi misli in teze iz njegovega doktorata, ki je govoril ravno o Božjem kraljestvu.
Zdešarjev naslednjih, msgr. Janez Pucelj, pa je v svojem referatu osvetlil vlogo svojega predhodnika med duhovniki v izseljenstvu. Zdešar ni bil samo njihov duhovnik, ampak tudi prijatelj, socialni delavec prevajalec, vedno pripravljen pomagati …
V nedeljo smo prisluhnili razmišljanju o Janezu Zdešarju in njegovemu doprinosu za Cerkve na Slovenskem. O tem je predaval njegov prijatelj in zaupnik, dr. Roman Globokar, direktor Škofovih zavodov, institucije, kateri je Zdešar tudi izdatno pomagal.
Tako Globokar, kot naslednji predavatelj,mag. Blaž Otrina iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana sta izpostavila tudi Zdešarjevo izredno skrb za materialno in finančno pomoč Cerkvi na Slovenskem. Kot zanimivost je Otrin navedel akcijo, v kateri je Zdešar zbiral denar za – nov Mercedes – za nadškofa Vovka. Otrin je urejal tudi bogat Zdešarjev osebni arhiv, ki ga je zapustil Nadškofijskemu arhivu. Ravno zaradi občutljivosti tem in vsebin v tem arhivu je pokojni Zdešar pred smrtjo izrazil željo, da njegov osebni arhiv ni dostopen do leta 2045. Tudi to priča o njegovi veličini.
