Romarski dnevnik k sv. Jakobu v Kompostelo. 1. dan: Celje – Vila do Conde.
Okoli polnoči smo se romarji zbirali pri sv. Jožefu v Celju, vsak s svojim tihim hrepenenjem, svojo prošnjo in svojim notranjim nemirom. V tišini noči, ki jo je prekinjalo le tiho vznemirjenje pred potjo, nam je Viljem razdelil romarske knjižice in letalske kupone ter s tem na simbolen način odprl vrata našega romarskega popotovanja.
Zatem smo se podali na pot proti Ljubljani, kjer so se nam pridružili še ostali romarji, nato pa smo skupaj krenili proti letališču v Benetkah. Pot je potekala v mirnem zavedanju, da prehajamo iz vsakdanjosti v romanje, kjer je vsak korak priložnost za srečanje – s seboj, z drugimi, z Bogom.
Let do Madrida je bil tih in umirjen. Čudovito sončno vreme je omogočalo, da smo lahko skozi okna občudovali pisano preprogo španskih pokrajin, ki so se razprostirale daleč pod nami. V Madridu smo prestopili na let za Porto in se znova prepustili tistemu posebnemu romarskemu miru, ki v srcu tiho raste, ko človek zapušča znano in stopa proti novemu.
Ko smo prispeli v Porto, nas je mesto sprejelo z odprtostjo, ki jo lahko začutiš le v krajih ob Atlantiku – s širokim nebom, slanim zrakom in valovi, ki se nikdar ne naveličajo pripovedovati. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro, občudovali mozaične fasade, živahne ulice in starodavno lepoto obrežja Doura. Občutek je bil, kot da nas mesto že samo vabi, naj za trenutek obstanemo, zadihamo in se zazremo vase.
Po kratkem raziskovanju Porta smo pot nadaljevali z metrojem proti Vila do Conde. Vlak je drsel skozi predmestja in nato med valovite zelene pokrajine, medtem ko se je večer počasi zlagal čez obzorje. Tišina v skupini je bila nežna, skoraj molitvena – vsak je v sebi nosil svoje pričakovanje, svoje hvaležno zavedanje, da smo na poti, ki nas bo v prihodnjih dneh oblikovala.
Ko smo prispeli v Vila do Conde, nas je pozdravil miren ritem obmorskega kraja. Dobrodošlica je bila preprosta, srčna, kot so preproste resnice, ki jih romar ponovno odkrije. Dišeče kosilo, skrbno pripravljeno in postreženo, je bilo prvi okus tega kraja, ki nas je sprejel pod svojo streho.
Gospod Jože nas je s svojo umirjeno besedo povabil, naj jutri stopimo na Camino z odprtim srcem. Naj bo pot prostor tišine, srečevanja, iskanja, hvaležnosti. Povabil nas je, naj se ne bojimo trenutkov napora, saj so prav tisti trenutki pogosto vrata, skozi katera vstopa milost.
Vsi smo nosili v sebi nežno napetost med počitkom in željo, da bi že stopili na jutrišnje kilometre.
Tako se je naš romarski dan sklenil ob zavedanju, da nas vodi pot, ki je več kot le premikanje po zemljevidu – je pot srca, ki se z vsakim korakom bolj odpira.
Mojca in irena
