Navadno spomladi temeljito prečistimo stanovanje in damo stran vse, česar ne potrebujemo. Ko pa je treba odločati, od česa se bomo ločili, že nastanejo težave. Moda bi to kdaj lahko še prišlo prav, morda bodo nastopili hudi časi, na to nas vežejo spomini … Nazadnje ugotovimo, da skoraj ničesar ne moremo dati stran in stvari se kopičijo in kopičijo, tako da postaja včasih stanovanje že premajhno.
Način, kako se ločujemo od stvari v svojem stanovanju, kaže na naš odnos, ki ga imamo do stvari. Stvari lahko zelo obremenjujejo, jemljejo človeku svobodo in dragoceni čas. Človek mora presoditi, kaj mu je pomembnejše: biti ujet v stvari ali svoboden za kaj drugega.
Pred leti sem bila nekje na obisku, kjer so imeli dve ogromni omari, visoki do stropa. Bili sta polni različnih kristalnih predmetov, ki jih niso niti enkrat na leto uporabljali. Iz omare so jih vzeli samo ob spomladanskem čiščenju. Počistiti dve tako veliki omari, polni kristala, pa je bilo kar veliko delo. To se mi je tako vtisnilo v spomin, da sem sklenila: vedno bom obdržala samo tisto, kar zares potrebujem. To mi več ali manj uspeva. Včasih se tudi zgodi, da bi kdaj pozneje še potrebovala kakšno stvar, ki sem jo oddala. Vendar to ni tako pogosto. Seveda je vedno treba tvegati tudi to.
Vse življenje se vadimo v ločevanju od stvari in od ljudi. Če to hočemo ali ne, saj nas doletevajo dogodki, ki jih ne moremo izbirati sami. Vedno znova nas te ločitve prizadenejo, temu se ne bomo mogli nikoli izogniti. Morda pa si bomo to bolečino le nekoliko olajšali, če se bomo zavestno vadili v izpuščanju stvari v svojem vsakdanjem življenju.
