Bilo je sredi poletja, ko sem kupovala nove sandale in ko sem že odhajala, me je ogovorila mlada ženska z otroškim vozičkom. Nisem je poznala in mi je morala povedati, kje in kdaj sva se srečali. Pred trinajstimi leti je opravljala tečaj za spremljanje umirajočih in to ji je ostalo v spominu za vse čase. Na tečaj je prišla, ker se je sama v družini srečevala s smrtjo. Od takrat je minilo trinajst let in nama obema se je v tem času marsikaj zgodilo. Njej seveda še več, saj so se ji v tem času rodili trije otroci. Najin pogovor ni trajal dolgo, moda ne več kot pet minut. Obe pa sva ga bili zelo veseli in ob koncu mi je moja sogovornica nekajkrat zagotovila: »Polepšali ste mi dan.« Pa tudi ona ge je polepšala meni.
Čisto nič posebnega se ni zgodilo. Srečanje, kakršnih doživimo veliko v našem življenju. Pa vendar je tudi takšno srečanje lahko nekaj posebnega in nas razveseli. Brez takšnih srečanj bi bilo naše življenje veliko bolj pusto in žalostno. Ali se sploh zavedamo dragocenost takšnih srečanj? Ob tem mi prihaja na misel judovski filozof Martin Buber, ki je zapisal takole: »Vse resnično življenje je srečanje.« Samo pet minut je bilo dovolj, da je najin dan postal lepši.
Pristnega srečanja ne moreš izsiliti. Ne moreš ga kupiti. Lahko imaš še toliko denarja, ki ti pomaga priti vsepovsod po svetu in meti vse, kar želiš, pa ostajaš ob tem prazen in nezadovoljen. Za pristno srečanje morata biti vedno dva človeka, en sam se ne more srečati z drugim. Kako lepo bi bilo, če bi se ljudje tega bolj zavedali in tudi kaj naredili za naše medsebojne odnose.
Prav je tudi, da si to povemo. Gospa, ki sem jo srečala, je to ubesedila in prav zaradi tega je bilo vse skupaj še lepše. Včasih se nam niti ne zdi vredno, da bi si povedali kaj lepega. V zelo težkih časih živimo, ko z marsičem ne moremo biti zadovoljni. Moda bi v tem času še toliko bolj potrebovali, da si povemo, kadar drug drugemu polepšamo dan. Potem bi tudi vse ostalo laže prenašali.
