Celo življenje se moramo odločati. Ne moremo imeti vsega, ne moremo se družiti z vsemi, ne moremo delati vsega in tako naprej. Omejiti se moramo na tisto, kar zmoremo, kar nam je najpomembnejše. Včasih nam je pozneje morda žal, da smo se v tistem trenutku odločili tako in ne drugače. Nekatere stvari lahko pozneje popravimo, nekaterih ne. Nadaljevati moramo po najboljših močeh s tem, za kar smo se odločili. Morda potem kdaj pozneje ugotovimo, da je bila kljub vsemu to prava odločitev. Iz vseh človekovih odločitev se da tudi razbrati, kakšne so naše življenjske vrednote.
O takšnih odločitvah sem razmišljala, ko je nekdo začel razpredati misel, kako se odločimo, kaj bomo prej pojedli, ko dobimo na krožnik dve stvari. Eno, ki nam je všeč, in eno, ki je ne maramo. Odločitev je popolnoma prepuščena nam, katero bomo pojedli prej. Eni pojejo prej tisto, ki jim je všeč, drugi pa tisto, ki je ne marajo, da potem lahko toliko bolj uživajo ob jedi, ki jo imajo zelo radi.
Ta način odločanja se navadno prenaša tudi na ostala področja našega življenja. Nekateri bodo najprej naredili stvari, ki so jim manj priljubljene, potem pa tiste, ki so jim v veselje. Drugi pa bodo ravnali prav obratno. Odločitev je prepuščena vsakemu posamezniku. Prav pa je, da dela človek to zavestno.
Osebno spadam med ljudi, ki raje naredijo najprej neprijetno delo, tako da se lahko potem mirno in neobremenjeno posvetijo drugemu. Zdi se mi, da zaradi tega laže živim z občutkom, da je neprijetno za menoj. Občutek imam tudi, da na ta način prihranim veliko svoje energije. Če imaš pred seboj nekaj bolj neprijetnega, te to na nek način ves čas vznemirja.
Seveda pa je to moja odločitev. Morda bo kdo drug občutil ravno obratno. Poznam ljudi, ki vse naredijo v zadnjem trenutku pod velikim pritiskom in so zadovoljni. Tako zelo smo si različni.
