Verjetno bi lahko vsakdo od nas naštel mnoge situacije iz svojega življenja, ko se je za nekaj odločil, pa bi težko navedel razloge, zakaj. V tistem trenutku je samo v sebi zaslišal nek notranji glas, ki mu je govoril, naj se odloči tako. In pozneje se je izkazalo, da je bila ta odločitev zelo dobra.
Meni se je to že velikokrat zgodilo. Nek notranji glas mi je rekel, da je dobro, če se udeležim neke prireditve, čeprav običajno ne hodim tja. Skoraj vedno se je pozneje izkazalo, da je bilo to zares dobro in koristno, ker sem tam srečala ljudi, s katerimi sem lahko v pravem pomenu to zares dobro in koristno, ker sem tam srečala ljudi, s katerimi sem lahko v pravem trenutku uredila kakšno zadevo. Tui pri velikih življenjskih odločitvah mi je ve nekem trenutku postalo jasno, da se moram tako odločiti. Ta jasnost me je vedno navdala z mirom in veseljem.
Mislim da je prav, če se učimo poslušati ta notranji glas. Slišimo ga lahko le, če znamo utihniti, prisluhniti in čakati. Tega glasu ne moremo slišati sredi hrupa in tudi ne v vsakdanji naglici. Tega tudi ne moremo nikoli izsiliti.
Puščava je tak kraj, ki človeku omogoča, da jasneje sliši glas v sebi. Ničesar ni, kar bi človeka motilo. Zato ni čudno, da mnoge zelo pomembne odločitve nastajajo prav v puščavi. Tudi Sveto pismo nam na mnogih mestih govori o tem.
Seveda pa nima vsak človek priložnosti, da bi odšel v pravo puščavo. Puščavo si človek lahko stvari kje drugje, na kraju, kjer ga nihče in nič ne moti, Predvsem pa je za doživetje puščave pomembna človekova notranja drža. So ljudje, ki bodo znali sredi množice ljudi in zunanjega hrupa ustvariti tako puščavo in prisluhniti – in ti bodo lahko povsod, kjer so, zaslišali notranji glas.
