Stara gospa, blizu devetdesetih, se je pritoževala svojemu sinu: «Res ni pravično, da sem bolna, tako nebogljena, da nič ne morem. Pa tako sem se vse življenje trudila, da bi bila dobra. Nič hudega nisem naredila, res mi ne more nihče kaj očitati. Občutek imam, da se mi godi prava krivica.«
Sin je bil tiho. Ni ji mogel odgovoriti, ker mu je bilo hudo. Pred kratkim je umrla njegova vnukinja, stara malo več kot tri leta. Vozili so jo na terapije v Ljubljano in ves čas upali, da se bo izvlekla. Upanje se ni uresničilo. Vsi so žalostni, starši in stari starši. Drug drugega tolažijo. Prababici so to sicer povedali, pa se jim zdi, da ni čisto dojela. Ves čas se vrti okrog sebe in okrog svojih problemov.
K sreči niso vse prababice takšne. Mnoge se kljub visoki starosti še kako zanimajo za svoje vnuke in pravnuke. Mnoge zanje tudi molijo in so tako zelo intenzivno povezane z mladimi družinami. Ob bolezni in smrti vnukov in pravnukov tudi trpijo, prav nič manj kot zaradi svojih starostnih težav.
Ob tej gospe sem premišljevala o njeni izjavi, da njena bolezen ni pravična. Morda razume bolezen kot kazen za greh, ki pa se ga ne zaveda. Osebno bolezni nikoli nisem razumela kot kazen za greh, ampak kot nekaj, kar se nam dogaja. Nekaj neprijetnega, česar si nihče ne želi imeti, pa se temu vendar ne more izogniti. Pa vendar se tudi v bolezni dogaja kljub vsemu veliko lepih stvari. Naučimo se ceniti življenje, kakršno je, naučimo se razlikovati bistveno od nebistvenega, naučimo se biti solidarni in hvaležni za tisto malo, kar imamo. Seveda ni nujno, da je tako, lahko se vsega tega tudi ne naučimo in nas preveva samo jeza, da je tako in ne drugače. Odvisno je od nas samih, kako razumemo življenje in kako gledamo nanj.
Tej stari gospe bi želela, da bi se nehala jeziti na svojo nebogljenost in bi znala biti hvaležna kljub vsem težavam.
