Ne govori mi o Bogu

Vsi, ki me poznajo, vejo, da nikoli nikomur ne vsiljujem svoje osebne vere in da bi mi bolj lahko očitali to, da malo govorim o Bogu. Bolj se mi zdi pomembno, da živim iz globoke vere vanj. Drugi to lahko zazna, lahko pa tudi ne.

            Včasih pa se mi vendarle zdi, da ne morem biti tiho. Znanka, stara malo čez osemdeset let, ki se gotovo priznava za verno, se neprestano jezi na svet okrog sebe, na politiko, na zdravstvo in še na marsikaj. Tudi meni marsikaj ni všeč, skušam pa na vse gledati z očmi človeka, ki se sicer polno zaveda, kaj se v družbi dogaja, skušam pa vse to jemati z malo razdalje in videti še tja čez, čez to našo stvarnost. Kaj je tisto, kar je za nas najbolj bistveno? Res politika, urejenost zdravstva in podobno, ali je najbolj pomemben naš odnos do Nekoga, ki presega vse to.

            Znanki sem to že večkrat omenila, pa se je vsakokrat razjezila name in rekla: »Ne govori mi o Bogu. Zanima me samo, kar je tukaj in sedaj.« Potem sem ugotovila, da je takšnih ljudi kot ona zelo veliko. Imajo se sicer za verne, njihova vera pa je nekoliko drugačna, kot si jo predstavljam jaz. Prav nič jim ne pomaga živeti. Povezana je z mnogo folkore, z mnogimi zunanjimi stvarmi, v samo jedro človeka pa ne seže.

            Nekje sem prebrala podatke, da pri nas v Boga veruje 55% ljudi, v večno življenje pa samo 29%. Težko si sicer predstavljam vernega človeka, ki večno življenje zanika. Ampak to so dejstva, s katerimi moramo živeti.  

            V zadnjih sto letih se je v življenju ljudi res veliko spremenilo. Ne samo na zunaj, tudi ali pa še bolj v našem temeljnem razumevanju življenja in sveta. Vedno več ljudi živi, kot da Boga ni. Vedno manj je cerkvena organizacija tista, ki nam daje oporo in nas opogumlja, ampak moramo vedno bolj živeti iz osebne vere. Brez te je vse nesmiselno. Zato je toliko bolj dragoceno, če najdemo krog ljudi, v katerem lahko govorimo o Bogu. Kako ga doživljamo v svojem življenju in koliko moči nam daje za življenje. 

Deli.