Zelo zanimivo bi bilo poslušati ljudi, na kaj so v svojem življenju ponosni. Iz tega lahko spoznamo, kakšne so njihove vrednote, kaj se jim v življenju zdi pomembno. So ljudje, ki so ponosni na hišo, ki so jo zgradili, na opravljeni študij, na otroke, ki so doštudirali in imajo zelo cenjen poklic ali pa še veliko drugega. Gotovo ima vsak človek nekaj, na kar je lahko ponosen. Pa vendar bi se o tem dalo veliko pogovarjati.
K temu razmišljanju me je spodbudila gospa, ki je zelo glasno večkrat ponavljala, kako zelo je ponosna na svoja otroka, na hčerko, ki je doktorirala in na sina, ki je pred kratkim diplomiral. Ponosna je, ker sta bila tako uspešna pri študiju. Tega je prav gotovo lahko zelo vesela. Ampak še veliko bolj je lahko vesela in ponosna na to, da sta ta njena otroka kot človeka vsega spoštovanja vredna. Tega navadno nihče ne omenja, kot da je to samo po sebi umevno. Pa še zdaleč ni. Pri tem imata tudi starša velike zasluge s svojo vzgojo, od rojstva naprej.
Še vedno imam v spominu, kaj je pred mnogimi leti rekla neka mama o svojem sinu: »Zdaj je docent, dosegel je vse.« Pa je bilo njegovo privatno življenje prava katastrofa, čeprav je bil docent. Mama pa je kar žarela od ponosa. Le kaj je zanjo pomenilo vse? Lepo pa mi je pri srcu, ko pomislim na mamo s prizadeto hčerko, ki je bila ponosna nanjo ker se je naučila sama obleči in je bila do vseh ljudi zelo prijazna. To prizadeto deklico je bilo pravo veselje srečati.
Sploh ne bi bilo slabo, če bi si star človek napisal, na kaj vse je v življenju ponosen. Tako, čisto iskreno. Morda bi ga kaj presenetilo. Zdaj, ko stvari lahko vidi iz malo distance, bi bil ponosen na kaj čisto drugega, kot je bil v tistem prvem trenutku. Ni najpomembnejši študij, tudi ne služba, tudi ne hiša in druge materialne dobrine. Marsikdo bi ugotovil, da je najbolj ponosen na dobre odnose z mnogimi ljudmi. To je zaklad, ki mu ga ne more odvzeti nihče in ostane, tudi ko vse drugo propade.
