Rada prebiram pravljice. Prepričana sem, da niso namenjene samo otrokom, ampak tudi nam odraslim. Ko sem na obisku pri kakšni družini, kjer imajo otroke, izvem od otrok kakšno novo pravljico in sem tega prav vesela. Tako tudi pravljice o medvedki z modrimi očmi.
Nekoč je živela medvedka Olivija, ki je bila zelo žalostna, ker je bila mnogo manjša od drugih medvedk in je imela modre oči in ne rjave, tako kot vsi drugi medvedje. Vsak dan je hodila k jezeru in tam žalostno sedela. Imela je občutek, da je drugi ne marajo. Počutila se je strahotno samo.
Ko je bila nekega dne spet na smrt nesrečna in je sedela na svojem stalnem mestu ob jezeru, se je pred njo nenadoma pojavila velika zelena žaba. Imela je tako mil pogled, da ji je medvedka takoj zaupala. Žaba jo je vprašala, zakaj je žalostna in medvedka ji je vse povedala. Žaba je rekla: »Poznam zdravilo za tvojo žalost. Ali vidiš roso na velikem cvetu? Vsak dan vzemi eno kapljico, potem ti bo kmalu bolje.« »Ali bom potem tudi hitreje rasla in dobila rjave oči?« je vprašala medvedka. »Ne«, je rekla žaba, »zrasla ne boš sama od sebe. Tudi oči bodo ostale modre. Sicer pa so tvoje modre oči nekaj najlepšega na tebi. Ampak preprosto ne boš več žalostna.« Bilo je tako, kot je rekla žaba. Olivija je vsak dan popila kapljico rose z velikega cveta. Postala je vesela in noben medved se ji ni več posmehoval. Vsi so jo začeli občudovati. Ali so to storile zares kapljice rose ali preprosto prijateljstvo s skrivnostno žabo? Kdo ve?
Pravljica se mi zdi naravnost ganljiva. Res ni pomembno, ali so čudežno učinkovale kapljice rose, ali je bilo vzrok sprememb prijateljstvo žabe. Dejstvo je, da je morala priti žaba z milim pogledom, da se je lahko kaj spremenilo. Tako vsak od nas v svojem življenju potrebuje ljudi, ki se v določenem trenutku pojavijo na njegovi poti, in mu pomagajo, da lahko naredi korak naprej.
