V času mojega študija medicine, še ni bilo ultrazvoka, računalniške tomografije, magnetne resonance in še veliko drugih stvari, brez katerih si danes ne moremo zamišljati diagnostike in zdravljenja. Ko sem se prav o tem pogovarjala z nekom, ki dela v zdravstvu, je rekel: »Čez petdeset let bo imel človek na roki kot neko uro, in tam bomo lahko razbrali izvide o vsem, kar se dogaja v njegovem telesu in hkrati videli tudi načrt zdravljenja.«
Ob tem sem se zamislila. Ali je res to tisto, kar naj bi si želeli? Tu skoraj ne bo več človeškega faktorja, vse bo urejala tehnika. Ali človek ob tem lahko resnično ozdravi v sebi, kot celota?
Pravijo, da je zgodovina učiteljica življenja. To se nam pogosto zdi malo čudno, pa vendar je prav koristno včasih pobrskati po naši daljni preteklosti in se zamisliti. Na misel mi prihaja stara latinska beseda »curare«, ki pomeni zdraviti. V tej besedi tiči beseda »cura«, ki pomeni skrb. Poleg tehnike in znanja je potrebna tudi skrb sočloveka, zavest, da ti nekdo hoče dobro, da ti nekdo želi pomagati odstraniti bolezenske težave oziroma živeti s tistimi, ki se jih ne da odstraniti.
Tudi če bomo dobili najboljše načrte za zdravstveno reformo, to ne bo dovolj, če pri ljudeh ne bomo razčistili temeljnih vprašanj, kaj pravzaprav pomeni zdraviti in kdo vse zdravi. Ljudje smo se v zadnjih desetletjih začeli preveč zanašati samo na medicino. Od nje pričakujemo, da bo naredila vse, pozdravila vse bolezni, sami pa lahko pri tem ostajamo povsem pasivni. Vloga in pomen človeške skrbi se vedno bolj izgublja. Vse, kar je izven stroge medicine, velja za nestrokovno.
In vendar potrebuje človek poleg strokovne medicine nujno tudi zavest, da ga obkrožajo ljudje, ki mu želijo dobro, na katere se lahko zanese, ki mu pomagajo živeti tudi z vsemi težavami, ki jih ima. Tu je neprecenljive vrednosti vse, kar se dogaja med sorodniki, sosedi, znanci, prijatelji, pa včasih tudi med ljudmi, ki jih življenje čisto naključno združi v nekem trenutku.
Morda današnja medicina, ki je v marsičem zares vrhunska, potrebuje prav to: da bi bolniki ob vsem tehničnem napredku začutili tudi človeško skrb, človeško solidarnost, občutek, da se lahko zanesejo na soljudi. Potem bo »curare«, zdraviti, pomenilo več kot samo reparaturo obolelega organa, ampak »postaviti na noge« celega človeka.
