Verjamem, da mladi ljudje, ki niso nikoli živeli s starimi, pogosto ne vejo, kako bi se z njimi pogovarjali, kadar jih srečajo. To velja seveda tudi za dijake zdravstvenih šol. No, če smo čisto odkriti, se to dogaja tudi pri odraslih, ne samo pri mladini. Ne vem, ali v šoli kaj slišijo tudi o tem, kako je treba z bolniki in s starimi spoštljivo govoriti. Verjetno jih je treba na to vedno znova opozarjati, dokler jim to ne postane samoumevno.
Pred kratkim sem pred dvigalom na invalidskem vozičku čakala, da me popelje dol. Pristopili so še trije dijaki, dve dekleti in en fant, ki so za nekaj mesecev prišli na prakso. Ena od deklet se je obrnila k meni in mi rekla: »Zdaj nas bo pa liftek popeljal dol.« Začudena sem jo pogledala, saj to ni noben liftek, ampak lepo, zelo veliko dvigalo. Vprašala sem jo, če vedno govori o lifteku, ali normalno o liftu. Malo ji je bilo nerodno in je rekla, da včasih tako, drugič spet drugače.
Po tem srečanju sem postala malo bolj pozorna, kako se na splošno pogovarjajo s starimi ljudmi. Ugotovila sem, da pogosto govorijo tako, z mnogimi pomanjševalnicami, še veliko bolj kot v pogovorih z majhnimi otroki. Sama sploh nisem navajena, da bi z menoj govorili kot z majhnim otrokom. Zato bi bilo treba osebje in mlade ljudi še veliko bolj opozarjati tudi na način pogovora.
Ob tem mi prihaja na misel še nekaj. Humor je v našem življenju zelo dragocen, tudi v bolezni in v starosti. Kdor to obvlada, veliko laže živi, veliko laže prenaša bolezen in starost. Treba pa je zelo dobro vedeti, kdaj je humor upravičen in kdaj ne. Lahko tudi koga prizadene.
Če pride na primer star človek k zdravniku zaradi slabega sluha, ga ne bo čisto nič pomirilo, če mu zdravnik reče, da je še bolje, ker ne sliši vsega. Imel bo občutek, da ga sploh ne jemlje resno.
Najboljši humor je gotovo takrat, ko se človek lahko sam pošali iz svojega položaja. To tudi najbolj pomaga. Odvisen pa je seveda od človeka samega.
