V spodnjih vrsticah pa vabljeni k branju govora letošnjega osrednjega govornika na kresovanju, prof. dr. Janeza Bogataja, za katerega besedilo se mu iskreno zahvaljujemo!
Ali imata kres in domovina kaj skupnega?
Splet dogodkov ali zgodovinska usoda sta privedla do dvojnega praznika. To sta kres ali šentjanževo (24.6.) in Dan državnosti (25.6.). Zato se samo po sebi postavlja vprašanje, če imata in kaj imata skupnega oba praznika? Vendar najprej nekaj o njunih značilnostih.
Kres ali šentjanževo je zelo podrobno opisal znameniti slovenski etnolog Niko Kuret. Med drugim pravi takole: »O kresu je še danes, tudi v mestih, priljubljena bela stelja, ki se lepo poda kot okras v visoki vazi. Rastlina ima več imen, ponekod ji pravijo šentjanževina, drugod medvedovo latje, znana je tudi kot oslad, celo kot kresnica. Steljo zataknejo pri Zilji v okna in vrata in jo puste tam toliko časa, dokler sama ne odpade, marsikje prepletajo z njo križe na oknih. V Ljubljanski okolici, na Gorenjskem in na Dolenjskem zatikajo stebla bele stelje o kresu v strehe. Zdi se, da je njena čarna moč precej pozabljena. Danes nas privlači kot prijetna okrasna rastlina, ki sodi v kresni čas.
Kresno sonce navda v svoji polni moči sploh vse rastline s posebnimi lastnostmi. Zato trgajo ponekod tudi različne druge cvetlice in jih nosijo s seboj h kresovom. Doma jih shranijo in posuše, pozneje jih skupaj z drugimi rožami blagoslovijo na Veliki šmaren.«
Sicer pa je kres praznik sv. Janeza Krstnika, njegov rojstni dan in ne god. Korenine praznika so veliko starejše od njegove krščanske vsebine in segajo v pogansko obdobje, ko so takratni prebivalci praznovali sončni obrat. Ta je, gledano astronomsko, že 21. Junija. Praznik ima še danes v Sloveniji več različnih imen. Poleg kresa še ivanje, ivanovo, janževo, šentjanževo idr. Kresni večer velja za najskrivnostnejši poletni dan, saj je najdaljši v letu in ima najkrajšo noč.
Danes je kres močno osiromašen vseh značilnih lokalnih in regionalnih posebnosti in vsebin, ki segajo v davne čase. Tako skoraj ni več v navadi npr. petje kresnic, belo oblečenih deklet z rožami, ki so hodile po vaseh in poljih ter prepevale kresne pesmi. Kresovanja v mestih in trgih so začela usihati že v 19. stoletju, vendar danes spet postajajo popularna. Očitno pomenijo eno od pomembnih obrednih potreb sodobnega urbanega človeka. Kurjenje kresov je še vedno močno razširjeno tudi med Slovenci v Italiji, na tržaškem Krasu, Goriškem, v Benečiji in Videmski pokrajini. Zelo znane je javno kresovanje v Ljubljani na Rožniku, povezano s podelitvijo nagrade kresnik za najboljši slovenski roman. Vendar je letos njegov idejni »oče« pisatelj Vlado Žabot med drugim tudi zapisal: »Kar pa se prireditve tiče – izvorno je bila povezana s slovenskim duhovnim spominom – to se zdaj izgublja. To je narobe. Pri kresniku 25 sem nasprotoval naglici in populističnemu načinu«. Na Krasu se je ponovno oživilo in močno razširilo izdelovanje najrazličnejših cvetnih venčkov sv. Ivana, ki jih obešajo na zunanje stene hiš in so kraška različica siceršnjega krašenja z belo steljo ali šentjanževko.
Dan državnosti je bil uveden kot spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija postala neodvisna država. Tako kot večina drugih posvetnih državnih praznikov tudi ta še nima svoje obrednosti in prebivalcem Slovenije največ pomeni, da je to dela prost dan(!). Obrednost praznika ne nastaja in se ne gradi le z državno in drugimi proslavami ter pogrevanjem starih razpok, za kar najbolj poskrbijo mediji! Spet poslušamo že ničkolikokrat ponovljeno besedo sprava, a bilo bi bolje, če bi sledila predvsem dejanja, ne pa ponavljanje te besede! Letos praznujemo petindvajsetič, kar je, gledano zgodovinsko, zelo kratko obdobje. A kljub njegovi kratkosti se je v teh letih nagrmadilo obilo slabega, predvsem vsega tistega, kar je daleč proč od kresnega ognja, tiste pozitivne luči, ki bi nam morala svetiti in nas predvsem pozitivno razsvetljevati. Prav v tej luči je skupna točka ali motiv kresa in domovine.
Petindvajset let je pravšnje obdobje, da bi se lahko usmerili v bolj žlahtno in ustvarjalno prihodnost, da bi svojo tako želeno državo končno začeli postavljati na svetovni zemljevid z vsemi njenimi, poudarjam, novimi, sodobnimi znaki, znamenji in simboli. Potrebujemo nov zagon, pravo voljo, razbremenitev neskončnega ponavljanja preteklih zamer, zablod in drugih negativnosti, ki nas vedno bolj hromijo tako v gospodarskem, kulturnem, finančnem kot tudi v duhovnem smislu. Potrebujemo spremembo naše projekcije, ki je vedno bolj naravnana iz sveta v Slovenijo, ne pa obratno… Le tako bomo v prihodnje lahko govorili o vsakoletni luči, ki jo bo v naša kresovanja in praznovanja državnosti prinašal kresni ogenj, skupni motiv kresa in domovine. V kolikor ne bomo začeli delovati v tej smeri, se nam v prihodnjih letih in desetletjih obeta vedno več teme in manj kresne luči!
Naj vas navdaja Janezova kresna luč in vse najboljše domovini in državi v prihodnje!
Zasl. prof. dr. Janez Bogataj
Hrib sv. Jožefa, Celje, 24. 6. 2016
[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]
