Srečala sem gospo srednjih let, mater sedmih otrok, s katero sem se zapletla v pogovor. Predstavljam si, da ni lahko biti kos tolikim otrokom, biti do vseh enako pravičen, vse na pravi način usmerjati v življenje, glede na njihov značaj in sposobnosti. Zdaj so nekateri že odrasli in so se osamosvojili, dobra polovica jih hodi še v šolo in so seveda doma. Poleg tega pa so vzeli v rejo še punčko, ki je sedaj tudi že skoraj odrasla. Ko sva se pogovarjali, se mi je zdelo, da govorim z zelo zadovoljnim človekom. Pripovedovala mi je, kaj vse še počne poleg dela v svoji družini. Vedno je pripravljena tudi pomagati ljudem v svoji vasi in to dela z velikim veseljem.
Lepo je bilo slišati, ko je pripovedovala, kako so se v družini vedno radi in tudi veliko pogovarjali. Otroci so ji večkrat rekli: »Mama, rada nas imaš, to smo vedno dobro vedeli in čutimo to tudi sedaj. Bila pa si tudi velikokrat huda in nam nisi vsega pustila. Ker smo vedeli, da to delaš zato, ker nas imaš rada, smo sprejeli tudi tvojo kritiko, čeprav smo včasih protestirali in trmarili.«
Mislim, da otroci mami ne bi mogli dati lepšega komplimenta, kot je ta. Tega se gotovo tudi ona zaveda, čeprav o tem sploh ne govori veliko. Zato je lahko v sebi tako zadovoljna.
Bila sem zadovoljna tudi jaz po najinem pogovoru. Malo takšnih mam srečam. Največkrat poslušam o težavah, ki jih imajo s svojimi otroki. Vse jim dajo, same sebi kaj odtrgajo, samo da bi zadovoljile njihove želje. Kolikokrat slišimo reči starše: »Če že mi nismo imeli veliko, pa naj imajo vsaj naši otroci.« In potem otroci imajo, vsega preveč, zadovoljni in srečni pa kljub temu niso. Bojim se, da sem krivična do mnogih mam, če rečem, da večina dela tako. Mnogo je tudi takšnih, kot je bila moja sogovornica. Samo o tem zelo malo slišimo. Te mame preprosto delajo in tudi zaslužijo lep kompliment, kot ga je dobila moja sogovornica.
