Ne morem pozabiti pogovora z mlajšim znancem, ki mi je z veliko prizadetostjo pripovedoval, kakšno stisko doživlja ob spremljanju starejšega sodelavca, ki je zelo hudo bolan. Vedno sta se dobro razumela in o marsičem odkrito pogovarjala. Zdaj pa je naenkrat drugače. Bolezen napreduje, sodelavec postaja vedno šibkejši in morda se njegovo življenje izteka. Zdi se mu, da pričakuje od njega dobre, vzpodbudne novice, kako bo kmalu spet vse dobro in bo normalno živel naprej. Resničnost pa je verjetno čisto drugačna. To mojega znanca zelo obremenjuje.
Tudi sama sem se pogosto znašla v podobnem položaju. Bila sem prisotna ob ljudeh v raznih stiskah, pa nisem mogla storiti ničesar. Lahko sem samo bila ob njih, jih poslušala in z njimi poskušala nositi njihovo težo. Težko rečem, koliko jim je zaradi tega bilo bolje. Samo upam lahko, da je bila zaradi tega teža malo lažja. Nekje v sebi pa sem čutila, da ne smem zbežati stran in da je takšna človeška prisotnost dragocena.
Verjetno se je že vsak od nas srečal s čem podobnim. In vsak je občutil težo takšnega trenutka. Velika nevarnost je, da poskusiš neko akcijo, ki je prizadetemu bolj v škodo kot v korist. Takšno akcijo pogosto bolj potrebuje spremljajoči, da ima občutek, da je nekaj naredil. Včasih pa je največja akcija tem, da obstaneš ob trpečem in ne zbežiš stran, čeprav bi to najraje storil.
Spremljanje je v bistvu globoko religiozno dejanje. Je najbolj otipljivo pričevanje o Bogu, ki je z nami v vsakem trenutku, pa naj bo še tako hudo. Tudi takrat, ko se nam zdi, da smo čisto zapuščeni.
Upam, da me ne bo kdo napak razumel. Seveda je akcija lahko še kako dragocena in nujno potrebna. Tudi pred njo ne smemo zbežati. Je pa tako kot vedno v življenju, treba znati razlikovati, kdaj je na mestu vložiti vso energijo v akcijo in kdaj ostane samo še človeško spremljanje.
