Ko sem se odločala, ali naj se upokojim, in sem se o tem pogovarjala z mnogimi ljudmi, sem slišala marsikaj zanimivega. Včasih sem ljudi spravila v pravo zadrego, ker so se v tistem trenutku zavedli, da bodo tudi sami v kratkem na tem, da se upokojijo, pa o tem še niso hoteli nič razmišljati. Lahko bi o vseh teh pogovorih napisala cele knjige. Nekdo mi je rekel: »Nikar, sedaj si nekdo, imaš nek položaj, potem pa to ne boš več.«
Zamislila sem se. Kdo sem in ali sem in ali sem to samo zato, ker sem na tem delovnem mestu. Na misel mi je prišla zgodba de Mella.
Neka ženska je ležala v komi. Nenadoma je imela občutek, da je prišla v nebesa in da stoji pred sodnim stolom. »Kdo si?«, ji je rekel glas. »Sem županova žena,« je odgovorila. »Nisem te vprašal, čigava žena si, ampak kdo si.« »Sem učiteljica.« »Nisem te vprašal, lak si po poklicu, ampak kdo si.« In tako je šlo dalje. Vse, kar je odgovorila, se je zdelo, da ni zadovoljiv odgovor na vprašanje: »Kdo si?« »Kristjanka sem.« »Nisem te vprašal, kakšne vere si, ampak kdo si.« »Sem tista, ki je hodila vsak dan v cerkev in vedno pomagala ubogim in stiskanim.« »Nisem te vprašal, kaj si delala, ampak, kdo si.« Očitno ni opravila izpita, kajti poslali so jo nazaj na zemljo. Ko si je opomogla od bolezni, je sklenila, da bo ugotovila, kdo je.
To zgodbo bi lahko uporabili ob najrazličnejših priložnostih. Prav gotovo pa je zelo primerna za čas, ko se človek odpravlja v pokoj. Takrat si mora postavljati vprašanje Kdo sem. Takrat mora poiskati odgovor nanj. Če je človek nekdo samo zato, ker je na nekem delovnem mestu, je upokojitev prava življenjska tragedija. Za mnoge se zdi, da to dejansko je.
