Te besede pogosto slišim od kakšnega kolega, tudi od kolegice, ki sem in tja pokliče in se potem oglasi pri meni. Dela v splošni ambulanti, na dan jo obišče tudi 50, 60 bolnikov, včasih celo več. Ljudje z najrazličnejšimi težavami, mnogi od njih bi potrebovali daljši pogovor. Časa pa seveda ni veliko. Tako je treba v najkrajšem možnem času vse urediti. Potem pa je tu še družina, otroci v dobi odraščanja, ki tudi niso prav enostavni. Še sreča, da ji mož zelo stoji ob strani. Kolegica pravi, da zelo rada opravlja svoje delo, se pa pogosto znajde na meji svoje zmogljivosti. Rada ji verjamem.
Zanimivo bi bilo ljudi v čakalnici povprašati, ali jim kdaj pride na misel, da je tudi zdravnik človek s svojimi potrebami, s svojimi mejami, s svojimi stiskami ob vsem, kar doživlja. Navadno je tako, da vsak človek vidi samo sebe, samo svoje težave, in je prepričan, da je najbolj ubogi od vseh, najbolj potreben pomoči in bi se pravzaprav vse moralo vrteti okrog njega. Pa je tako zdravilno videti tudi druge, sobolnike, pa tudi zdravstveno osebje. Če sam nehaš biti središče vsega, začutiš, kako smo vsi med seboj povezani, kako potrebujemo drug drugega, vsak na svoj način, kako vsak na svoj način daje in sprejema. Ko znaš videti stisko drugega, postane tvoja lažja in ugotavljaš, da si lahko zadovoljen, da ni še huje. Potem znaš morda tudi dati prednost nekomu, ki še bolj potrebuje pomoč kot ti. Takšna solidarnost nas lahko poveže in nam tudi v času bolezni in stiske odpre nove vrednote.
Zdravniku veliko težav povzroča tudi dejstvo, da ljudje na splošno preveč pričakujejo od medicine. Res, da medicina veliko zmore, da je včasih skoraj neverjetno, kaj vse zna narediti in ljudem vrniti zdravje ali jim olajšati življenje, ni pa vsemogočna. Še vedno je veliko bolezni, kjer lahko naredi le malo ali nič, ljudje se tudi še vedno starajo in postajajo vedno bolj nebogljeni. Življenjska doba se sicer podaljšuje, je pa tudi vedno več ljudi, ki potrebujejo pomoč in nego in ki jim prav ta medicina vse prepogosto ne pusti, da bi mirno umrli. Ljudje pa od medicine še vedno pričakujejo nemogoče. Tudi ta pričakovanja ljudi lahko v zdravniku povzročajo hude stiske.
Ko takole razmišljam o vsem tem, sem vedno bolj prepričana, da vse to ni medicinski, ampak družbeni problem in da je treba v družbi nekaj spremeniti. Da bo treba počasi spreminjati naš temeljni odnos do zdravja in bolezni, do življenja in smrti. Da bo potem laže za vse, za bolnike in zdravnike in seveda tudi za vse ostale.
