Dvaindvajsetletnemu fantu je umrla stara mama. Sama ga ne poznam, so mi pa o njem pripovedovali. Fant prihaja sicer iz verne družine, je pa zelo podoben vsem mladim ljudem v našem času. Bil je krščen, prav tako je bil tudi pri prvemu obhajilu in pri birmi, pripravljen je vedno priskočiti na pomoč vsem v župniji, ki jo potrebujejo. V hiši so živeli skupaj s staro mamo, ki je bila sicer vesela, ko je videla svojega vnuka, ki marsikje pomaga, bi si pa kljub temu želela marsikaj drugače. Vedno pa mu je zagotavljala, da moli zanj, tudi če hodi včasih po poteh, ki ji niso najbolj všeč. V tej molitvi zanj je preprosto vztrajala kljub vsemu. Fant je to prav dobro čutil.
Zdaj je babica umrla. Fant se je naenkrat zavedel, da nima več človeka, ki bi kljub vsemu še tako molil zanj, ki bi mu hotel dobro, tudi če se z njim v vsem ne strinja. Zato je babičina smrt pomenila zanj neizmerno izgubo. Z babico pravzaprav niti ni bil kako posebno povezan, razen po tem, da je molila zanj. To, da je babica molila zanj, mu je bilo zagotovilo, da se mora vse kljub vsemu dobro končati.
Ne vem, kako se je pri fantu odvijalo naprej. Morda je našel še koga, ki zdaj moli zanj. Morda je dojel, da mora tudi sam nekaj narediti, da je babica molila tudi za to, da to spregleda. Morda pa se je zavedel, da babica moli zanj še naprej v nekem drugem svetu. Vse tri možnosti so za fanta dobrodošle in za vse tri je zaslužna pokojna babica.
Ob tem fantu mi je postalo še bolj jasno, kako dragoceno je živeti z zavestjo, da nekdo moli zate. Ni dovolj, če moliš sam zase. Seveda je tudi to potrebno. Ampak prav posebno dragoceno je, da molimo drug za drugega in da smo tudi na ta način povezani med seboj. Zato ni čudno, da si ob slovesu pogosto rečemo: »Pa kaj moli zame, tako zelo sem tega potreben.«
Upam, da je fant ob babičini smrti marsikaj spoznal. Upam tudi, da so vse babičine molitve niso bile zaman. Tudi če se tega ni čisto zavedel, je začutil veliko dragocenost molitve, zase in za druge.
