Verjetno res pišemo vedno manj pisem po klasični pošti, je pa zato naše dopisovanje po internetu zelo živahno. Tudi zelo praktično. Ne potrebujemo kuverte, ni nam treba pisati naslova, nalepiti znamke, tudi ni treba čakati, da pismo pride do naslovnika in potem čakati na odgovor. Vse se zgodi takoj in čez nekaj minut imamo lahko že potrjeno, da je naslovnik pošto dobil. Meni se zdi to zelo praktično, čeprav še zelo cenim pisanje pisem po pošti. Tudi sama pišem vedno več po internetu.
Ob tem, kako ljudje odgovarjajo na pošto, spoznavam, kako zelo smo različni. Kolikokrat se je že zgodilo, da sem poslala prispevek, za katerega so me prosili, na določen naslov, pa potem nisem vedela, ali so ga sploh dobili ali ne. Kot da se nikomur ni zdelo vredno napisati eno samo besedo, da je pošta v redu prišla. Precej pa je tudi takšnih, ki se takoj zahvalijo, če so le doma. Čez nekaj minut. Takšnih sem vedno vesela.
Tudi sama skušam odgovarjati na pošto takoj, če se le da. Dopuščam možnost, da sem kdaj to spregledala, ali pa da v določeni situaciji namenoma nisem odgovorila. Tudi to se je dogajalo in se morda še bo.
V svojem življenju sem napisala veliko pošte, na najrazličnejše načine. Zame je bila to vedno komunikacija s človekom, ki sem mu pisala. Včasih so bila pisma daljša, drugič spet krajša. Nekatera so bila zelo osebna, druga spet ne. Priznam, da je moje pisanje vedno krajše in se mi zdi, da že v nekaj stavkih povem, kar želim povedati.
Večino tega, kar sem v življenju v pismih napisala, sem seveda pozabila, kar je povsem normalno. Še vedno pa mi prihajata pred oči dve pismi, ki sem jih pred mnogimi leti v dveh različnih obdobji napisala dvema zelo različnima človekoma, in še do danes nisem dobila odgovora. Tudi si ne znam razlagati, zakaj. Pismi nista bili zelo osebni, še zdaleč ne žaljivi. Kdo ve, kako sta bili sprejeti pri naslovniku. Vidim pa, da bi se dalo tudi iz našega pisanje pisem veliko povedati o nas.
