Letos poleti sem temeljito pospravljala po svojem stanovanju in marsikaj vrgla proč. Na primer mnoge fotografije in kasete. Leta in leta so ležale v omari, ne da bi jih sploh pogledala. Čemu neki naj bi jih še imela. Za mnoge ljudi vem, da imajo omare polne kovčkov z diapozitivi, ki jih že leta ni pogledal nihče. Le za koga? Vse to so stvari, ki veliko pomenijo nekomu, ki jih je naredil, prav nič pa zanamcem. Prav olajšana sem bila, ko sem se marsičesa znebila.
Prav ob tem času sem spremljala ljudi, ki so imeli veliko premoženja, pa jih je to naenkrat začelo dušiti in obremenjevati. Le kaj ti pomagajo tri hiše, ko si star in bolan in ne moreš več skrbeti zase, kaj šele za hiše. Takrat potrebuješ ljudi, ki ti stojijo ob strani. Nekaj tega sicer lahko plačaš, ampak potrebuješ tudi ljudi, ki so ti prijateljsko naklonjeni. Teh ne moreš dobiti za denar.
Ob tem se je pred menoj zelo jasno postavljalo vprašanje: Kaj ostane? Ko morda vse izgubiš, ko ne moreš ničesar več, ko si star in betežen, ko ti vse, kar imaš prav nič ne pomaga? Verjetno se bo vsak od nas enkrat znašel pred tem vprašanjem, če ne prej, ko bo umiral. Čas okrog božiča in novega leta je res čas praznovanja, pa vendar ne samo to. Je tudi čas, ko je prav, da se vprašamo, kaj je v našem življenju bistveno. Za kaj si je vredno prizadevati, ne glede na to, v kakšnih okoliščinah živimo.
Vsak seveda na svoj način odgovarja na to vprašanje in si ne bi upala reči, kaj je pravilno in kaj ne. Lahko rečem samo zase. Moje življenje je čisto drugačno ob zavesti, da je nad menoj in z menoj Nekdo, ki me spremlja in sprejema in mi hoče dobro. V vseh trenutkih, ko mi je lepo in hudo. Prav iz te zavesti so mi dragoceni vsi stiki z ljudmi, ki jih srečujem. Morda se ne zgodi nič posebnega, nič velikega. Ampak smo skupaj na poti. Ne povezuje nas imetje in nek položaj v družbi, ampak zavest, da si skupaj prizadevamo hoditi po poti k dokončnemu Cilju. Naj bo to moja želja vsem za božič in novo leto!
