Pred kratkim mi je prišla v roke drobna zgodba, ki sem jo napisala pred skoraj tridesetimi leti. Danes ni nič manj aktualna kot takrat, zato jo ponavljam.
Ko je prihajalo poletje, se mi je spet pojavila zelo močna vrtoglavica. Nekajkrat je bilo tako hudo, da si skoraj nisem upala na cesto. Kdor tega še ni nikoli doživel, si težko predstavlja, kako negotovo in bedno se človek počuti na cesti, ko se vse giblje mimo tebe. Vsakokrat, ko sem se odpravljala od doma, se mi je zdelo, da se odpravljam na bojišče.
Ob tem sem se spomnila na zgodbo Anthonyja de Mella: Ateist je padel s strme skale. Ko je padal navzdol, je zgrabil vejo grma. Tam je visel sedaj med nebom in skalam, ki so ležale tristo metrov pod njim., dobro vedoč, da ne bo mogel dolgo vzdržati. Potem mu je prišlo na misel. »Bog!« je zavpil z vso močjo. Tišina! Nihče ni odgovoril. »Bog!« je zaklical ponovno. »Če si, me reši in obljubim ti, da bom veroval vate in učil druge verovati.« Zopet tišina. Potem je iz strahu skoraj izpustil vejo, ko je zaslišal mogočen glas, ki je donel po kanjonu: »To pravijo vsi, ki so v stiski.« »Ne, Bog, ne!, je glasno zaklical, sedaj z malo več upanja. »Nisem tak kot drugi. Saj sem že začel verovati, ali ne vidiš, da sem zaznal tvoj glas. Sedaj me moraš samo še rešiti in oznanjal bom tvoje ime do konca sveta.« »Zelo dobro,« je rekel glas. »Rešil te bom. Spusti vejo!««Spustim naj vejo?« je zavpil obupani mož ves iz sebe. »Ali misliš,da sem nor?«
Zdelo se mi je, kot da je zgodba napisana zame. Pa tudi za vse bolnike, ki sem jih srečevala in jih srečujem. Samo za to gre: izpustiti moram vejo in se prepustiti okoliščinam v zaupanju, da bo šlo. Če zaupam, da je Bog z menoj, moram zaupati, da je z menoj tudi sredi prometnega križišča in me bo varno pospremil na drugo stran.
Skoraj trideset let je minilo od te zgodbe. Ves čas sem veliko premišljevala o njej. Včasih mi je uspevalo bolj, včasih spet manj izpustiti vejo. Še vedno se učim v prepričanju,, da je to ena najpomembnejših lekcij v življenju.
