Prav lepo je bilo poslušati gospo, ki je pripovedovala, kako sta ona in sestra z mamo preživljali zadnji dve leti pred smrtjo. Mama je bila stara že čez osemdeset let in je imela raka, ki pa je precej počasi napredoval. Njej in sestri se je zdelo, da mama pravzaprav nima kakšnih posebnih težav, je pa vedno znova zdrsnila v črno luknjo in začela tožiti, kaj bo z njenim rakom. Ob tem pa sta se hčerki prav dobro znašli. Mamo sta preprosto odpeljali na izlet. Na različne konce, kjer še ni bila. Najprej se je sicer malo obotavljala, potem pa se je vedno vrnila vsa navdušena, z željo, da kaj takega še ponovijo. Takšni izleti so se nadaljevali prav do smrti. Morda so tudi ti izleti pomagali, da je mama umrla doma, zelo mirno.
Meni se je zdela ta pripoved zelo lepa. Gotovo ne moreš vsem svojcem bolnikov priporočiti, da jih peljejo na izlet in pričakovati, da bo to pri bolezni pomagalo. Seveda ne. Ampak pri tej stari gospe je to delovalo odlično. Hčerki sta znali zelo dobro zaznati, kje tiči glavni vir maminih težav. Ne v telesnih spremembah, ampak v maminem duševnem doživljanju starosti in bolezni. Pri tem bi bilo res škoda mami predpisovati razna zdravila. Vemo, da ima vsako zdravilo tudi stranske, ki navadno niso zanemarljivi, jih pa človek seveda sprejme, če ne gre drugače. Tu pa je šlo drugače, treba je bilo samo tankočutno prisluhniti mami in ugotoviti, kaj je tisto, kar jo teži. K sreči sta hčerki to znali.
Premišljevala sem o polnih čakalnicah družinskih zdravnikov. Mnogi od teh bolnikov res potrebujejo zdravnikovo pomoč, pa ne vsi. Med njimi je gotovo tudi precej takšnih kot ta stara gospa. Ampak zdravnik nima časa, da bi se lahko kaj več pogovarjal z njo, kaj šele, da bi jo kam peljal. Lahko ji samo na hitro predpiše zdravila, ki včasih pomagajo, včasih pa tudi ne. In začarani krog se ponavlja.
Iz tega lahko zaključimo, da moramo res biti zelo pozorni na ljudi, s katerimi živimo. Dober odnos z njimi je hkrati tudi terapija, ki nam pomaga v pravem trenutku spoznati, kaj ta človek resnično potrebuje.
