Dr. Jurij Gorjanc, zdravnik, kirurg in gorski reševalec, je včeraj poslušalcev polni Jožefovi dvorani, približal svoj notranji svet ljubezni do alpinizma in pomoči sočloveku.
Gore so del njegovega življenja. Ljubezen do njih mu je bila položena v zibel, saj je bil že njegov stari oče alpinist in gorski reševalec, kot tudi njegov oče.
Doživet in duhovno bogat večer, v katerem je predavatelj prepletal svoje izkušnje iz alpinističnih odprav, reševanj ponesrečencev v gorah in svojega bogatega življenjskega in duhovnega izkustva, nas ni postil ravnodušne.
Jurij Gorjanc pravi, da so gore prispodoba življenja, razpet in egoizmom in altruizmom. Gore vodijo v najboljšem pomenu k sebi, vendar isto kot k sebi, vodijo stran od sebe, k bližnjemu, tvojemu soalpinistu. Vodijo k sebi, kadar greš tja iskati smisel in stran od sebe, ko na gorskih poteh iščeš bližnjega, sočloveka, ki potrebuje mojo pomoč.
»Gore so podobno, kot življenje in vsakodnevno delo resna stvar. Absolutno resna. Kot delo v bolnišnici, s kirurškim nožem, zahtevajo gore najvišjo stopnjo resnosti in odgovornosti. » Dr. Gorjanc pravi, da ga ravno ta resnost in odgovornost vodi k pozitivni duhovni drži.
V predavanju se je gost izogibal ameriškemu načinu razmišljanja o gorah, ki se hvalisa v frazi “I was there” (Tukaj sem bil, to sem dosegel). Ne, Gorjanc se ne ponaša s svojimi preplezanimi osemtisočaki, čeprav bi se lahko. Kot sam pravi, takšen pogled ne vodi k globinam, ampak ostaja na površju. Bližje mu je drža Angležev, ki radi rečejo: “I had a great time” (Imel sem se lepo). Imel sem se lepo, zbližal sem se s prijateljem, občudoval sem Božje stvarstvo … Podobno kot morje spoznamo v očeh mornarja, ki je večina svojega življenja preživel na morju, gore spoznamo v očeh alpinistov, ki jih imamo Slovenci veliko in na katere smo res lahko ponosni. V njihovih očeh je življenje, pa čeprav mnogih ni več med nami (Šrauf, Zaplotnik, Humar …)
Spregovoril je tudi o strahu, ki ga doživlja na odpravah ali pa na helikopterskih reševalnih akcijah. Strah premaga tako, da se skuša osredotočiti na človeka, ki ga takrat rešuje, ki ga je še bolj strah in je popolnoma odvisen od njega.
Na življenje gleda kot na absoluten dar, kar v njem vedno znova prebuja hvaležnost. Ravno hvaležnost omogoča, da stopimo iz sebe, podobno kot v gorah. In v tem je zanj sreča.
„Iz gorskih vršacev se vedno vrnem drugačen, kot bi na vrhu lahko nekaj pustil, kar me teži in nazaj prinesel nekaj, kar gotovo ni od mene, ampak je zame od Boga. Tako to deluje. In to je tisto, kar lahko potem prinašam drugim.“
Jurij Gorjanc je kirurg v bolnišnici usmiljenih bratov v Šentvidu pri Glini. Je gorski reševalec, zdravnik letalec, na Brniku in v Avstriji. Je pa tudi alpinist, član večih alpinističnih odprav, med drugim tudi himalajske odprave Dava Karničarja, ko je ta smučal z vrha Everesta.
Magisterij je opravil iz raziskovanja visokogorskih omrzlin, kjer so preizkušali domnevo, da lahko s potapljanjem prstov rok in nog v mrzlo vodo ugotovijo, ali je nekdo bolj ali manj nagnjen k omrzlinam prstov rok ali nog. Raziskovanje nadaljuje na doktorskem študiju. Poskuša izdelati model napovedi, s pomočjo katerega bi posamezniku z določeno verjetnostjo napovedali ogroženost za nastanek omrzlin.
Vsako jesen se kot prostovoljec odpravi v dežele tretjega sveta, kjer skupaj s svojimi kolegi iz Evrope operira revne in pomoči potrebne.
________
Vabljeni pa tudi k ogledu videoposnetka včerajšnjega predavanja:
